V Indiji nikoli nisi sam, sploh kadar potuješ sam. Sliši se neverjetno, pa vendarle je tako. Bolj ko se odpreš ljudem okrog sebe, več opaziš in doživiš. Rešiti se moraš vseh krčev strahu in zaupati, da bo vse v redu. Vedno se bo našel nekdo za družbo, tudi kadar tega ne boš želel. Meni je na mojih poteh po Indiji nasproti priletelo kar nekaj angelov, prelepih ljudi, nujno potrebnih v točno določenih trenutkih, ki so še danes, deset let kasneje, moji dobri prijatelji.
Poleg druženja z otroki iz šole Piali, mi je Mojčin mož Anup predstavil še svojo družino. Ta živi v bližnji vasi, kjer je odraščal tudi sam, in z njimi sem imela srečo preživeti ves dan. Anup me je med mojim obiskom peljal v ogromno Kalkuto, kjer sva nakupila material za ustvarjanje z otroki, tam pa sem imela priložnost spoznati povsem neturističen del tega mesta.
V zelenem in prelepem parku ob Viktorijini spominski palači sem opazovala parčke, ki se tam, daleč stran od starševskih oči in pogledov znancev, dobivajo skrivaj. Ušel mi ni niti dom Matere Terezije, vzornice vsemu človeštvu.
Ko je napočil dan slovesa od Mojčine družine in šole Piali, me je ob misli na nadaljevanje poti vedno bolj stiskalo v grlu. Od tam naprej sem šla sama. Naslednja postojanka je bilo mestece Auroville na jugovzhodu Indije, ki je nastalo po zamisli francoske umetnice Mirre Alfasa ter indijskega modreca in borca za osamosvojitev Sri Aurobida. O kraju nisem vedela veliko, le toliko, da tam živita Slovenca Miranda in Dalaj Egol. Napovedala sem se jima na chai, a ker ju prav takrat ni bilo v Indiji, me je na njunem domu sprejel prijatelj in še en sonarodnjak Matej.
Preden sem se v Indijo sama odpravila že tretjič, pa sem od znanca prejela tudi podatke o Indijcu, poslovnežu iz Mumbaja, po imenu Manoj. Prek elektronske pošte sva stopila v stik in prijazno je obljubil, da mi kadar koli priskoči na pomoč. To mi je vlilo občutek varnosti, da poleg Mojce in Anupa v tej ogromni deželi poznam vsaj še enega človeka, na katerega se lahko zanesem. In res sem ga prosila za pomoč. Takrat še nisem bila spretna pri nakupovanju vozovnic za domače indijske lete in Manoj se je izkazal za pravo rešilno bilko. Rezerviral in kupil mi je letalsko vozovnico od Kalkute do Bengaluruja, o plačilu pa ni hotel slišati, dokler se na koncu moje poti ne srečava v Mumbaju.
Prišel je dan, ko sem morala požreti cmok strahov in se le odpraviti naprej. Anup me je pospremil do letališča v Kalkuti, od tam pa sem odletela v Bengaluru, izredno tehnološko razvito glavno mesto indijske zvezne države Karnataka, imenovano tudi Silicijeva dolina Indije. Po posvetu z Manojem, ki je Bengaluru označil za preveliko in nič kaj posebno mesto, sem se odločila, da pot nemudoma nadaljujem proti Aurovillu. Manoj je bil prepričan, da je Bengaluru preveliko in nič kaj posebno mesto, dozdeva pa se mi, da mi je to rekel predvsem zato, ker ga je skrbelo zame, in je želel, da čim prej pridem na cilj, ki sem si ga zastavila.
Let do Bengaluruja je bil zame prvi polet znotraj indijskega notranjega prometa, ob meni pa je sedel izjemno živčen in obilen Indijec, ki je bil očitno prvič na letalu. Srečna, da je z menoj prispela tudi prtljaga, sem se odpravila iskat avtobus, ki me bo odpeljal naslednjih 300 km do obmorskega mesteca Pondicherry na poti do Aurovilla. Bolj kot to, ali bom našla pravo avtobusno postajo, me je zaskrbel mrak, ki je pričel padati okrog mene. Biti sama sredi ničesar v neznanem mestu dobi sredi noči popolnoma drug pomen. Prišla sem do avtobusne postaje, izpolnila obrazec s podatki iz potnega lista, vpisala kraj, kamor sem bila namenjena, nato pa po dolgem prerivanju, pregovarjanju in mahanju z rokami – seveda niso dobro razumeli angleščine – le dojela, da nisem na pravi postaji. Morala sem najti drugo, lokalno, kjer je ustavljal nočni avtobus za Pondicherry. Postopek mi je že vzel več kot uro časa, bližala se je sedma ura zvečer, zunaj trda tema, jaz pa še vedno brez prevoza. Kaj šele prenočišča. V tistem trenutku mi je po glavi švigalo nešteto misli. Od te, da obupam in si najdem prenočišče kar tam, do tiste, da se nekam skrijem in malo zajokam. Prijeti v roke knjižni vodnik ni prišlo v poštev, saj bi s tem spet postala tarča za voznike rikš in ostale lovce na turiste. Moj bog, le kaj mi je storiti, sem pomislila.
Zajela sem zrak, globoko zadihala in se odločno podala nazaj v bitko. Ne bom ostala tu! Prišla bom do prave avtobusne postaje! Potrkam na nekaj okenc in nazadnje le izvem, kateri lokalni avtobus me bo pripeljal do postaje, ki vodi do Pondicherryja. Uspe mi ga najti in med vožnjo do obljubljene postaje spregovorim z domačini na avtobusu, ki mi pomagajo odkriti še zadnji košček sestavljanke. Neznanec mi nazadnje pokaže še pot do avtobusa, ki pelje v Pondicherry, in v meni se razplamti zmagovalni občutek. Kot da bi dobila malo bitko z Indijo. Prestala sem prvi test in nič več se mi ni zdelo nemogoče.
VIR: OnaPlus https://www.onaplus.si/pomoc-je-le-vprasanje-stran
Poleg druženja z otroki iz šole Piali, mi je Mojčin mož Anup predstavil še svojo družino. Ta živi v bližnji vasi, kjer je odraščal tudi sam, in z njimi sem imela srečo preživeti ves dan. Anup me je med mojim obiskom peljal v ogromno Kalkuto, kjer sva nakupila material za ustvarjanje z otroki, tam pa sem imela priložnost spoznati povsem neturističen del tega mesta.
V zelenem in prelepem parku ob Viktorijini spominski palači sem opazovala parčke, ki se tam, daleč stran od starševskih oči in pogledov znancev, dobivajo skrivaj. Ušel mi ni niti dom Matere Terezije, vzornice vsemu človeštvu.
Ko je napočil dan slovesa od Mojčine družine in šole Piali, me je ob misli na nadaljevanje poti vedno bolj stiskalo v grlu. Od tam naprej sem šla sama. Naslednja postojanka je bilo mestece Auroville na jugovzhodu Indije, ki je nastalo po zamisli francoske umetnice Mirre Alfasa ter indijskega modreca in borca za osamosvojitev Sri Aurobida. O kraju nisem vedela veliko, le toliko, da tam živita Slovenca Miranda in Dalaj Egol. Napovedala sem se jima na chai, a ker ju prav takrat ni bilo v Indiji, me je na njunem domu sprejel prijatelj in še en sonarodnjak Matej.
Preden sem se v Indijo sama odpravila že tretjič, pa sem od znanca prejela tudi podatke o Indijcu, poslovnežu iz Mumbaja, po imenu Manoj. Prek elektronske pošte sva stopila v stik in prijazno je obljubil, da mi kadar koli priskoči na pomoč. To mi je vlilo občutek varnosti, da poleg Mojce in Anupa v tej ogromni deželi poznam vsaj še enega človeka, na katerega se lahko zanesem. In res sem ga prosila za pomoč. Takrat še nisem bila spretna pri nakupovanju vozovnic za domače indijske lete in Manoj se je izkazal za pravo rešilno bilko. Rezerviral in kupil mi je letalsko vozovnico od Kalkute do Bengaluruja, o plačilu pa ni hotel slišati, dokler se na koncu moje poti ne srečava v Mumbaju.
Prišel je dan, ko sem morala požreti cmok strahov in se le odpraviti naprej. Anup me je pospremil do letališča v Kalkuti, od tam pa sem odletela v Bengaluru, izredno tehnološko razvito glavno mesto indijske zvezne države Karnataka, imenovano tudi Silicijeva dolina Indije. Po posvetu z Manojem, ki je Bengaluru označil za preveliko in nič kaj posebno mesto, sem se odločila, da pot nemudoma nadaljujem proti Aurovillu. Manoj je bil prepričan, da je Bengaluru preveliko in nič kaj posebno mesto, dozdeva pa se mi, da mi je to rekel predvsem zato, ker ga je skrbelo zame, in je želel, da čim prej pridem na cilj, ki sem si ga zastavila.
Let do Bengaluruja je bil zame prvi polet znotraj indijskega notranjega prometa, ob meni pa je sedel izjemno živčen in obilen Indijec, ki je bil očitno prvič na letalu. Srečna, da je z menoj prispela tudi prtljaga, sem se odpravila iskat avtobus, ki me bo odpeljal naslednjih 300 km do obmorskega mesteca Pondicherry na poti do Aurovilla. Bolj kot to, ali bom našla pravo avtobusno postajo, me je zaskrbel mrak, ki je pričel padati okrog mene. Biti sama sredi ničesar v neznanem mestu dobi sredi noči popolnoma drug pomen. Prišla sem do avtobusne postaje, izpolnila obrazec s podatki iz potnega lista, vpisala kraj, kamor sem bila namenjena, nato pa po dolgem prerivanju, pregovarjanju in mahanju z rokami – seveda niso dobro razumeli angleščine – le dojela, da nisem na pravi postaji. Morala sem najti drugo, lokalno, kjer je ustavljal nočni avtobus za Pondicherry. Postopek mi je že vzel več kot uro časa, bližala se je sedma ura zvečer, zunaj trda tema, jaz pa še vedno brez prevoza. Kaj šele prenočišča. V tistem trenutku mi je po glavi švigalo nešteto misli. Od te, da obupam in si najdem prenočišče kar tam, do tiste, da se nekam skrijem in malo zajokam. Prijeti v roke knjižni vodnik ni prišlo v poštev, saj bi s tem spet postala tarča za voznike rikš in ostale lovce na turiste. Moj bog, le kaj mi je storiti, sem pomislila.
Zajela sem zrak, globoko zadihala in se odločno podala nazaj v bitko. Ne bom ostala tu! Prišla bom do prave avtobusne postaje! Potrkam na nekaj okenc in nazadnje le izvem, kateri lokalni avtobus me bo pripeljal do postaje, ki vodi do Pondicherryja. Uspe mi ga najti in med vožnjo do obljubljene postaje spregovorim z domačini na avtobusu, ki mi pomagajo odkriti še zadnji košček sestavljanke. Neznanec mi nazadnje pokaže še pot do avtobusa, ki pelje v Pondicherry, in v meni se razplamti zmagovalni občutek. Kot da bi dobila malo bitko z Indijo. Prestala sem prvi test in nič več se mi ni zdelo nemogoče.
VIR: OnaPlus https://www.onaplus.si/pomoc-je-le-vprasanje-stran
 |
| foto Erika Felicijan |
 |
| foto Erika Felicijan |
 |
| foto Erika Felicijan |
 |
| foto Erika Felicijan |
Ni komentarjev:
Objavite komentar