nedelja, 21. julij 2013

A veš. Ko veš.

Zadnjo minuto priletiš na železniško postajo. Ne v Ljubljani. V Indiji.  Natovorjen, da še v tuk tuk nismo skoraj spravili vsega. 2 velika ruzaka, 2 čeladi, torba z računalnikom in ostalimi tehničnimi pripomočki, vrečka s hrano (doma pripravljeno) ter še ena vrečka stvari, ki zadnji trenutek niso našle prostora v najinih torbah. V glavi pa misel, kdo bo vse to nesel in tekel za vlakom?!

Pa je takoj priskočil nasmejan postrežček. In ga opazuješ, kako nase mali striček natovori eno veliko torbo, pa mi namigne češ, daj mi še drugo. Pa ga samo pogledam in mu jo predam. In letim za njim. Kot sneta skira. Ker loviva vlak. In vlak se že premika. Mi letimo za njim, on vedno hitreje. Priznam, se mi je prikradla misel, zajeb. Če ne bi bil na vlaku tudi motor, s katerim bova sedaj potovala, me sploh ne bi nič zabolelo. Da pa mi pred nosom uide vlak z buletom? No go.

Ko sem že rekla shit, now way, tale train je gone .... se je vlak začel ustavljati. Pa za trenutek res nisem vedela, je sedaj to moja domišljija, ali res? Pa je bilo res. Samo spogledala sva se, hop skočila gor in se odpeljala naprej. Po 10 minutah smeha pa vprašanje, ammm a sva sploh na pravem vlaku? Pa spet nisva vedela, a je pravi vlak a ni pravi vlak. S tem, da sva le nekaj dni prej kupila karti (baje je treba vsaj 3 mesece v naprej narediti rezervacijo) in sva bila na čakalni listi. Pred nama pa več kot 2 dneva in pol vožnje.

In sem počakala na naslednjo postajo, stopila do šefa s seznamom potnikov (pri vsem številu potnikov jih res občudujem kako jim laufa vsa logistika), dobila potrditev da sva na pravem vlaku, da imava tudi sedišče, in to je bilo to. Z doplačilom pa sva navaden sliper zamenjala z več udobja. Kurc, dva dni in pol na vlaku, kjer imaš občutek, da živiš v eni skupnosti, kjer si deliš čist vse in po 24 urah te skupnosti in brezzračnega prostora, sem rekla dost. Dejmo zamenjat, če se že da.

Kako se učim tule. Vsak dan znova. Spet in spet. In vam povem, je lažje, ko preklopiš na shanti način razmišljanja. In življenja. Čisto vse gre. Vse se da. Počasi, ampak se da. In kako prelepo miren si, ko veš, da je vse tako, kot mora bit. In ko si zaupaš. V popolnosti. Prihajam pa tudi do čisto novih zaključkov o Indiji. In bom še pisala o tem.

In sedaj sedim na vlaku, gor pod stropom v svojem kotičku, z računalnikom v naročju, celo internet dela, in ja, odkrivam Indijo na drugačen način. Na takšen, kakršnega sem si vedno želela. Ok, brez računalnika bi bilo slajše, ampak je treba delat. In oh sem happy, da lahko sredi Indije odgovorim na maile, opravim nujno delo in spet odklopim.

Vseeno pa imam manjši problem. Z mojo višino. Na poglede sem se itak že navadila in jih znam tudi vračat nazaj. Problem je moja glava, ker zadanem skoraj čisto vsako mesto z njo. In danes zjutraj, ko si je dama zaželela malce boljši WC, je z glavo butnila v železen strop. Pa sploh pomislila nisem kaj je z glavo, kajti fokus je bil WC. Ne vem, če si predstavljate skret na indijskem vlaku. Pravi skret ja. Če se le da, loviš trenutke, ko ga očistijo in hitro skočiš notri. Mene pa boste verjetno srečali tudi s prižgano dišečo palčko. Ni druge. Je treba preživet vse te koktejle vonjav. Skratka, nazaj k moji glavi. Šele kasneje, čez kako uro, sem se ob branju knjige popraskala po njej in shit, kri. Žirafa je fajn pribila v strop, ampak ni panike. Smo sčistili rano. Razmišljam celo, da bi čelado večkrat nadela na mojo bučko. Bi bilo tako lažje. Pa hkrati ne več tako zabavno. Ali pa. Tako ali tako sem vesoljec za večino ljudi tukaj. S čelado na glavi bi pa mogoče imela več miru. In manj pogledov.... ?

In povrh vsega, danes dobim nepričakovan mail od še ene deklice zaljubljene v Indijo. Are you up for one masala chai in Kochi?

Ah. Love my Life!
Incredible India.
Indeed.




petek, 19. julij 2013

L I S T E N

Anybody who doesn't know how to listen well will not know Life.

If people don't know how to listen, not just through their ears, but through every pore of their body, they will never know what Life is.

If you are not a constant listening, you will be completely out of tune with Life.

Sadhguru

nedelja, 07. julij 2013

Now it's time.

How beautiful it is to migrate away from a former land every day!
How lovely it is to perch on a different branch every day!
How nice it is to keep flowing uncontaminated, unfrozen!
All the words of yesterday vanished with the passing day, o my soul!
Now it is time to tell something new and fresh.
(Rumi)

četrtek, 04. julij 2013

Home. Sweet home.

Lately I feel home where ever I go. The world can be really small, yes. Had the same feeling in Portugal and now in India. Home sweet home. Where ever you are . . .  But who wouldn't feel like home in place like this?