Moja. Venezuela.

Včasih je potrebno prepotovati tisoče in tisoče kilometrov, da se nehote dokoplješ do svojega bistva. Svojega jedra. Samega sebe. Ko se v popolnosti začutiš. In veš, kdo si. Zmeden, a nepopisen občutek, za katerega si obljubiš, da ga boš negoval. Kot malega, nedolžnega otročiča.

Vsa potovanja do sedaj so mi dala veliko. Me ogromno tudi naučila. O sami sebi. O svetu, ki me obdaja. Naproti so mi prihajali ljudje in situacije, ki sem jih v tistem trenutku potrebovala. Ne znam opisati kako zelo hvaležna sem za to. Hvaležna za občutek ponižnosti. Majhnosti. Brezpogojne ljubezni. Pomembnosti tukaj in zdaj.

Sedaj vem, da naključij ni. So le trenutki, ki jih sam prikličeš. In se ne zavedaš, kako zelo to potrebuješ. "Be careful what you wish for".  Ker točno to tudi dobiš. Servirano na pladnju. S priborom vred. In samo na tebi je, ali boš ponujeno zaužil, ali pa z repom med nogami rekel "Ne. Hvala."