Čarobni svet gdč. Patsy: Slovenka v Indiji (6. del) Indijska poroka

četrtek, 7. februar 2019

Slovenka v Indiji (6. del) Indijska poroka

Kastni sistem in dogovorjene poroke so v Indiji še vedno zelo močno prisotne in tudi sama sem potrebovala kar nekaj časa, da sem razumela in nekako sprejela ta družbena pravila, ki so pri tamkajšnjih prebivalcih tako močno zakoreninjena.

Največ težav s staro ureditvijo imajo mlajše generacije, vendar proti tradiciji nimajo nobene besede. Zaradi rastočega turizma so razpete med dva svetova, tistega bolj svobodnega, ki ga prinaša pridih zahoda, in strogo tradicionalnega. Starši otrokom tudi danes poiščejo primernega partnerja iz ugledne družine, in če nasprotujejo starševski izbiri, so lahko tudi izobčeni. Poroka v Indiji namreč pomeni mnogo več kot združitev dveh posameznikov. Poroka je združitev dveh družin, beseda staršev pa sveta. Se pa seveda sem in tja najdejo pogumni posamezniki, predvsem v večjih mestih, ki se vseeno odločijo kljubovati družini s poroko iz ljubezni. V vseh letih bivanja v Indiji sem slišala nešteto različnih zgodb, in bolj kot spreminjati se jih moraš kot zunanji opazovalec preprosto naučiti sprejeti.

O tradiciji pa nisem slišala le zgodbic. Med življenjem v tej deželi se mi je namreč uresničila tudi želja, da doživim pravo indijsko poroko. Ko me je družina znanca povabila na veliki dogodek, sem nemudoma sprejela priložnost, čeprav sem vedela, da bo pot do slavja trajala nekaj dni. Nič nenavadnega za Indijce, katerih država se razprostira na površini več kot treh milijonov kvadratnih kilometrov.

Gostitelji so nas pričakali v vasici v zvezni državi Bihar na vzhodu Indije, tik pod Nepalom. Na tem strogo muslimanskem območju večina vaščanov še nikoli ni videla svetlopolte ženske, tradicija pa je tam tako močno zakoreninjena, da večina otrok starševsko izbiro partnerja globoko spoštuje. Prispeli smo tik pred uradnim začetkom poročnega obreda. Na dvorišču ženina je bila okoli majhnega odra zbrana vsa družina. Umivali so ga z mlekom, ga oblačili v svečana oblačila, mu obuvali bele nogavice in svetleče bele čevlje. Medtem pa on, z mislimi povsem drugje, ni črhnil niti besedice. Nato mu je mati še zadnjič zašepetala nekaj v uho in že smo se skupaj kobacali v izrazito okrašene avtomobile. Spet sem imela srečo, saj so nama s francosko prijateljico dovolili, da se skupaj z moškimi ženinove družine odpraviva na nevestin dom. Odrasle ženske sorodnice po ženinovi strani tradicionalno sicer počakajo doma, da moški nevesto pripeljejo v novo prebivališče.

Ko se je sprevod le premaknil, smo se odpeljali na drugo stran vasi. Neskončno vroče je bilo, nama s prijateljico pa še toliko bolj, saj sva se v želji po spoštovanju tamkajšnje tradicije zakrili v dolga oblačila, obraz in lase pa pokrili s šalom. Na dvorišču nevestinega doma nas je pričakal podoben prizor. Spet majhen oder, okoli njega ženske, na njem pa nevesta. S sklonjeno glavo, brez izraza na obrazu. Ženske okoli nje so glasno pele, jo ličile, gladile in ji urejale lase, jo kitile z zlatom ... Ona pa še vedno nič. Sedla sem čisto zraven nje in čakala, da ujamem njej pogled, njena čustva. Ni jih bilo. Kasneje so mi razložili, da je takšna tradicija. Pred poroko nevesta ne sme kazati čustev, ne sme dvigniti pogleda, kaj šele se smejati. Tudi fotografiranje pred poroko ni dovoljeno, a mi je vseeno uspelo ukrasti nekaj njenih trenutkov.

Priprave na nevestinem domu so trajale dobrih nekaj ur. Treba je bilo namreč skleniti posel med družinama, medtem pa sta mladoporočenca ločeno stala vsak na svojem koncu dvorišča. On z moškimi obeh družin, globoko zatopljenimi v pogovor o predaji neveste, ona s svojo mamo, babico, tetami in sestričnami. Nekoliko kasneje je sledila še pojedina, a o prelomnem romantičnem trenutku, ko mladoporočenca dahneta usodni da, ni bilo ne duha ne sluha.

Ko je bil posel sklenjen, želodci pa polni, je napočil čas, da nevesta odpotuje v novi dom. Predstavljajte si deklico, ki gre prvič od staršev, nekam, kjer nikogar ne pozna, kjer se bo morala podrediti novi moževi družini, vstajati pred vsemi in moževi babici vsako jutro celo masirati noge. Od žalosti in joka je novopečena nevesta komaj hodila. Podpirale so jo mati, tete in sestrične, tresla pa se je kot šiba na vodi. Obraz je imela zakrit s tančico, izpod katere se je slišalo glasno ihtenje. Vse sem videla od blizu, nesrečno nevesto smo namreč v ženinovem avtomobilu peljali novemu domu naproti. Tam so jo sprejele ženinove sorodnice, jo peljale v poročno sobo, ki je pripravljena že čakala mladoporočenca. Nevesta bo v njej ostala nadaljnje tri dni.

Naslednji dan so mladoporočenko in novo žensko v vasi obiskovale vse sosede. Hodile so v njeno sobo, komentirale njen videz, ji dvigovale tančico, si jo ogledovale, celo navrgle, kako suha in koščena je. Vse to je nevesta sprejela s sklonjeno glavo, brez besed in izraza na obrazu. Ženinova mati je na koncu k ogledu neveste prepričala tudi mene. Dvignila ji je tančico in me v pričakovanju pogledala ter vprašala: »No, kakšna se ti zdi?« Moj bog, skoraj sem še sama zajokala in zbežala iz sobe. Pa sem le tiho odvrnila: »Lepa je, lepa.« Z očmi sem iskala njen pogled, a zaman. Nato me je ženinova mati še vprašala: »No, koliko ji boš stisnila v roko?« Kar zavrelo je v meni, eksplozija občutkov me je pognala iz sobe solznih oči in z ogromnim cmokom v grlu.

Tretji dan je sledila velika pojedina, ki jo je ženinova družina pripravila za celotno sorodstvo iz vasi. Ponoči so zaklali dve kravi, zgodaj zjutraj pa se je dvorišče spremenilo v veliko kuhinjo. Ko je bila pojedina za svojce nared, so v bližnji mošeji oznanili, da lahko vaščani pridejo po hrano. Oglasili so se, pretežno otroci. S skledami so prišli po riž, meso in ostale dobrote, ki jih je pripravila ženinova družina. Nevesta pa je medtem še vedno samevala v svoji novi sobi. Ni prišla med nas. Prosila sem prijatelje, ali lahko odidemo domov. Bilo je dovolj. Preveč. Popolnoma preveč.