sreda, 17. september 2014

SIGNS

After a long time. Have decided to open The Alchemist
Not at the beginning. 
Where the Book will open itself.

Page 109. At the end.... 

"When a person really desires something, all the Universe conspires to help that person to realize his dream".

What more.
To say.




torek, 09. september 2014

i LOVE you




I love you. And not a day goes by that I don’t tell you.

But the silent poetry that throbs in my chest cannot be uttered in three little words—or 3,000 for that matter. Whenever I try to describe the way I feel for you, every word seems trite and hollow; the whole English language insufficient.

Maybe if I write it, raw and uncut. If I pour myself out, and breathe passion fire into these words and make them live, they might come into your heart and dance. Maybe when you read this it will take you there—to where the wild drums are beating, where pain and bliss both run together, where lovers die into each other, and are born again…

I want you to know this feel this.

When I say “I love you,” what I really mean is that I want you. From the very first time you ran your fingers through my hair, I have longed for you—for your touch, your embrace, your taste on my lips.

You turn me on. It’s undeniable. It’s chemical. It’s electric.

When I say “I love you,” I really mean that you’re beautiful. You’re gorgeous in your heels and gowns and all your glittering finery, and even more so in your pajamas and blue jeans. When you’re not even trying, when you let go and just be carelessly, naturally you, it takes my breath away—like a sunset reflected in still water, or a starry night so clear you can see the Milky Way poured out across the sky.

When I say “I love you,” I mean that I love your form, your body, your arc and elegance. I love the curve of your neck, your breasts, your back and your hips. You embody pure woman from the curls in your hair down to your ankles and toes. Like no one else can, you awaken the man in me, the beast in me, the passion and hunger and lust.

I love how you move, your effortless grace. I love how you walk, your rhythm and sway. I love how you dance. I love how we fuck­—how we breathe and thrust and grind as one. One pulse, one pleasure, one ecstatic culmination; a prayer, a holy communion.

When I say “I love you,” I mean all of you, just as you are. I love your silliness and your playfulness, how easily we can laugh at ourselves and at life. I love your courage, your strength. I love your jealousy and insecurity. I love your (sometimes painful) honesty. I love how you really walk your talk and take responsibility for your own “stuff.” I love your willingness to face your fears and grow.

I love who you are, deep down—the timeless innocence I see in your eyes. Underneath everything you say and do I see a pure and selfless intent, a kind and compassionate soul.
When I say “I love you,” I mean I trust you. I respect you. I admire you. I adore you.

When I say “I love you,” I mean that I’m sorry. I’m sorry for every time I take you for granted. I’m sorry for every time I’m too busy, too distant, too self-absorbed to make time for you. I’m sorry for every time I fall short of being the man you deserve.

When I say “I love you,” I mean that I love this dance of loving each other. I love how it constantly calls me to go deeper, to walk my talk, to own my shit, to face my fears and grow. I love sharing life with you—the triumphs and the failures, the laughter and the painful silence.

When I say “I love you,” I mean my life is better with you in it. I’m a better man because of you. And the more I come to know you, the more I want to know. I miss you when you’re not around. I’m grateful for every moment we’re together.

When I say “I love you,” I mean I want to be the one you turn to when you’re hurting. I want to be the one who listens. I want to hold you in my arms. I want to take care of you. I want to give you something to stand on in this crazy, constantly changing world.

I want to make a home and a family with you. I want you to be my partner, my lover, my Radhe—the yin to my yang. I want to wake up next to you in the morning. I want you beside me when I close my eyes at night. In a universe of infinite possibilities, on a planet of seven billion human beings, I want you.


VIR: ElephantJournal

petek, 06. junij 2014

To je ARTish!

Tretjo sezono smo letos.
Na Gornjem trgu.
V Ljubljani.
In če nas še niste obiskali.
Nas po ogledu tega videa zihr boste!

Hvala Matjaž Kenda & David Bole (Slabescene), za fantastično ujete momente.

Se vidimo na naslednjem?
Zadnjo junijsko soboto (28.06)?
 

petek, 23. maj 2014

DON'T WASTE. YOUR TIME.

Your time is limited, so don’t waste it living someone else’s life.
Don’t be trapped by dogma – which is living with the results of other people’s thinking.
Don’t let the noise of other’s opinions drown out your own inner voice.
And most important, have the courage to follow your heart and intuition.
They somehow already know what you truly want to become.
Everything else is secondary.

(Steve Jobs)


nedelja, 23. marec 2014

H O L I

Ker že tako pridno črtam želje s svojega seznama, je končno pokljukan tudi Holi. Festival barv. Festival pomladi. Ljubezni in prijateljstva.

Dočakala sem ga v "svetem" mestu. Mirno in ljubko mestece se na ta dan spremeni v divji trance party. Na prostem. Brez kakršnekoli dodatne varnosti. Le peščica brezmadežnih policistov / opazovalcev iz ozadja. Od 9h zjutraj pa do popoldanskih ur je tisočera množica norela ob trance glasbi, oblaki barv so postajali večji in večji, na trenutke neznosni, množica pa vedno bolj ponorela. Trganje majic s teles, polivanje z obarvano vodo in posipavanje s kilogrami mavričnih barv (baje vse naravne, razen črne in še ene, pa se ne spomnim). Prevladovala je roza. Lansko leto baje viola.

In ob treh popoldne je bila zadeva zaključena. Oblaki barv so se polegli, množica se je razkropila. Mir, kot da se ni nič zgodilo. Le sem in tja so pritavali roza obrazi kričeč "Happy Holi!"

Posledice? Mesto je bilo še nekaj dni ovito v roza barvo, tudi krave in psi, po kanalih se je vila roza barva iz vseh možnih hotelov in ne upam si predstavljati koliko dela je imelo osebje hotelov in guest housov s čiščenjem kopalnic. In sob.

Meni je recimo za kopalnico vzelo 3 dni, pa še je roza.
In še vedno hodim naokoli z roza prameni.



















petek, 14. marec 2014

[NOVO] – Patsy AliBaba hlače za otročke

S prihajajočo pomladjo Patsy predstavlja tudi svojo prvo kolekcijo oblačil. Pisane in odštekane AliBaba hlače za otročke!

Če jo vprašate kateri kos oblačila je njen najljubši, so to AliBaba hlače, ki so nadvse udobne, zračne pa tudi . . . drugačne! In že nekaj časa je njena velika želja, da ustvari mini kolekcijo tudi za malčke.

Patsy AliBaba otroške hlače so na voljo v 10 različnih barvah in v dveh različnih velikostih – od 2 do 3 leta in od 3 do 5 let. Sešite so iz pisanega 100% bombaža, žepek na zadnji strani krasi ročno potiskan Patsy Rilček. Na spodnji del hlačnice pa je Patsy prišila tudi pisane kraguljčke. 

Da bo še bolj veselo! 
In PISANO!

naročila: info@patsy.si







 

MOJA TRENUTNA DELAVNICA

Včasih se stvari zdijo tako zelo enostavno.
Celo samoumevne.
Ker se ne ve ozadja.
In lahko je pametovati.
Pri vsej današnji digitalizaciji, najlepše stvari še vedno nastajajo ročno.
Koliko energije in časa, da se izdela en sam "block".
In koliko energije in veselja sledi šele potem, ko imaš svoj "block" v roki in vsak odtis posebej pomakaš v barvo in nato na blago.
Počasi. Enega za drugim.
Presrečna, da imam tudi sama to priložnost.
Da lahko okušam to starodavno umetnost.
Da lahko sama namakam svojo ročno izklesano štampiljko v barvo. 

In nato na blago.
In tako ure in ure in ure. 

Kaj je block printing in kako vse skupaj poteka. . . pa si oglejte v TEM čudovitem prispevku. . . 












torek, 28. januar 2014

GRATITUDE = ABUNDANCE

Never underestimate its power.
Be thankful for the smallest things in your life, from the birds chirping out your window, to the pencil you hold in your hand, the wind cooling your face and dancing with your hair, the waves kissing your feet, to your family, your friends, kind strangers, your dreams, your journey and all the beauty that encompasses it.
Just be thankful everyday.
By doing that you are opening your energy up to the universe and its magic.
And your dreams will manifest, bringing you more big beautiful things to be thankful for.


foto Erika Felicijan

ponedeljek, 27. januar 2014

POROKA. PO INDIJSKO.

Oh. Sem jo čakala. Moja dolgoletna želja. Da doživim indijsko poroko.
Pa je prišla priložnost. Prejela sem povabilo na poroko. Ni važno kakšna je bila pot do tja, gor, kjer večina vaščanov ni še videla belke v živo, strogo muslimansko področje. Pomembno, da sem prišla nekaj ur pred formalnim začetkom na njihov dom. In JO doživela. Skozi moje oči. In skozi moje občutke. Pa vam povem. Me je dobro prešejkalo.

Poroka naj bi bila vesel dogodek. Zaveza med samo dvema. Njo in njim. Žal pa, ko spoznaš, kako vse skupaj poteka, in ko si zraven, temu ni tako. Vsaj zame. Tu poroka ni le med dvema, ki se ljubita. Je poroka dveh družin. Pa če sta mladoporočenca srečna. Ali ne. V večini primerov, zadnje. Žal.

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

Kot rečeno, prispela sem k ženinovi družini tik, preden se je pričela cela procesija. Na dvorišču ženina je bila okoli malega odra zbrana vsa družina. Ženina so "umili" z mlekom, ga oblekli v svečana oblačila, obuli v svetleče bele čevlje. On, brez besed. Verjetno z mislimi drugod. Mama mu je še zadnjič zašepetala nekaj v uho in že smo se kobacali v okrancljane avtomobile. Spet sem imela srečo, saj so nama s kolegico francozinjo, ki je poročena z ženinovem starejšim bratom, dovolili, da se skupaj z moškimi ženinove družine odpraviva k nevestini družini, v ženinovem avtomobilu. "Njihove" ženske drugače počakajo doma, da moški pripeljejo nevesto domov.   

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

Pri nevesti doma ista situacija. Na dvorišču pred njeno domačo hišo je bil postavljen mali odrček, okoli njega zbrane ženske, na odrčku pa je sedela ona. S sklonjeno glavo, brez izraza na obrazu. Ženske okoli nje so pele pesmi, jo ličile, gladile in urejale lase, krancljale z zlatom... Ona še vedno brez izraza. Pa sem sedela čisto zraven nje, čakala, da ujamem njej pogled, njena čustva. Nič. Pa potem izvem, da nevesta ne sme kazati nikakršnih čustev, ne sme dvigniti pogleda, ne sme se nasmejati. Pa tudi fotografirati je ne bi smela, preden je "pripravljena" na poroko. Pa mi je vseeno uspelo narediti nekaj močnih posnetkov, kjer je razvidna njena "sreča".

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

Nekaj ur smo bili pri nevestini družini, zunaj peklenska vročina, mladoporočenca pa se še vedno ločena, vsak na svojem koncu. On z moškimi obeh družin, kjer so sklepali "biznis,  ona, med ženskami. Sledila je pojedina, nikjer ne duha ne sluha o "I DO" momentu. Ko so bili želodci polni, biznis sklenjej, je bilo treba nevesto odpeljati v nov dom. 

Predstavljajte si deklico, ki gre prvič od doma, v nov dom. Od žalosti je komaj hodila, obraz je imela pokrit s tančico, tresla se je kot šiba na vodi, izpod tančice pa je prihajalo glasno ihtenje. Zapuščala je svoj dom in odhajala "k novi družini".  Z njo pa je bil tudi njen mlajši bratec, da ji bo "lažje".

foto Erika Felicijan

To ubogo bitje smo nato pripeljali domov, kjer so jo sprejele ženinove ženske. Njuna poročna soba je bila že pripravljena, tik zraven moje. In iz te sobe deklica ni stopila, mislim, da cele 3 dni. 

Naslednji dan so "novo žensko" v vasi obiskovale vse sosede. Hodile so v njeno sobo, komentirale kako izgleda, dvigovale njeno tačnico . . . . ona pa. . . s sklonjeno glavo, brez izraza na obrazu, brez besed. Spet. In tako cel dan.   

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

Tretji dan je sledila pojedina. Za ženinovo družino iz njegove vasi. Ponoči so zaklali dve kravi, zgodaj zjutraj pa se je dvorišče spremenilo v veliko kuhinjo. Ko je bila pojedina za svojce nared, so v bližnji mošeji oznanili, da lahko pridejo po hrano. Večinoma otroci so hodili s skledami po riž, meso in ostale dobrote, ki jih je pripravila ženinova družina. Nevesta pa še vedno v svoji sobi. Ni prišla med nas. In oh kako nerodno mi je bilo, ko me je ženinova mama, odpeljala k njej, da jo pogledam, da dam svoj komentar o njej. In ji v pest stisnem denar. Stala sem pred njo, ona s sklonjeno glavo, ni me pogledala, mama pa je čakala na moj odziv. Kaj naj rečem drugega kot to, da je lepa. Naj po pravici povem, da je to za mene ena sama žalost? Po nekaj minutah sem s solznimi očmi zapustila njeno sobo . . . tako pač tam je. Žal.

foto Erika Felicijan

Četrti dan je bil dan za moj odhod. In četrti dan (če se prav spomnim), nevesta in ženin odideta k njeni družini. Za nekaj dni, potem se spet vrneta "domov". Izvedela pa sem tudi, kaj je ena izmed dolžnosti "nove ženske" v sinovi družini. Vsako jutro mora vstati preden se zbudi moževa družina (okoli 5h zjutraj), vsak dan mora masirati noge moževe babice ipd. Eno ali dve leti. Se ne spomnim več. Vsak dan!

Po pravici povem, da sem komaj čakala, da zapustim vas. Bila je močna izkušnja, po desetih letih obiskov in potovanj po Indije, me je prvič tako prešejkalo, in ja, je velik kulturni šok. V meni so vreli raznorazni občutki, žalost, zmedenost. In hkrati hvaležnost, da sem jo doživela. Indijsko poroko.

Žal je v Indiji še preveč globoko zakoreninjena ta kultura "naštimanih" porok in nove generacije so v velikem precepu, ujete med tradicijo in zahodno kulturo. In priznam, pri sebi imam velike borbe, ker ne razumem. Ne razumem, kako lahko starši uničujejo življenja svojih otrok zgolj in samo zaradi denarja, položaja družine... 

Vse kar lahko storim je... da sprejmem.