torek, 28. januar 2014

GRATITUDE = ABUNDANCE

Never underestimate its power.
Be thankful for the smallest things in your life, from the birds chirping out your window, to the pencil you hold in your hand, the wind cooling your face and dancing with your hair, the waves kissing your feet, to your family, your friends, kind strangers, your dreams, your journey and all the beauty that encompasses it.
Just be thankful everyday.
By doing that you are opening your energy up to the universe and its magic.
And your dreams will manifest, bringing you more big beautiful things to be thankful for.


foto Erika Felicijan

ponedeljek, 27. januar 2014

POROKA. PO INDIJSKO.

Oh. Sem jo čakala. Moja dolgoletna želja. Da doživim indijsko poroko.
Pa je prišla priložnost. Prejela sem povabilo na poroko. Ni važno kakšna je bila pot do tja, gor, kjer večina vaščanov ni še videla belke v živo, strogo muslimansko področje. Pomembno, da sem prišla nekaj ur pred formalnim začetkom na njihov dom. In JO doživela. Skozi moje oči. In skozi moje občutke. Pa vam povem. Me je dobro prešejkalo.

Poroka naj bi bila vesel dogodek. Zaveza med samo dvema. Njo in njim. Žal pa, ko spoznaš, kako vse skupaj poteka, in ko si zraven, temu ni tako. Vsaj zame. Tu poroka ni le med dvema, ki se ljubita. Je poroka dveh družin. Pa če sta mladoporočenca srečna. Ali ne. V večini primerov, zadnje. Žal.

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

Kot rečeno, prispela sem k ženinovi družini tik, preden se je pričela cela procesija. Na dvorišču ženina je bila okoli malega odra zbrana vsa družina. Ženina so "umili" z mlekom, ga oblekli v svečana oblačila, obuli v svetleče bele čevlje. On, brez besed. Verjetno z mislimi drugod. Mama mu je še zadnjič zašepetala nekaj v uho in že smo se kobacali v okrancljane avtomobile. Spet sem imela srečo, saj so nama s kolegico francozinjo, ki je poročena z ženinovem starejšim bratom, dovolili, da se skupaj z moškimi ženinove družine odpraviva k nevestini družini, v ženinovem avtomobilu. "Njihove" ženske drugače počakajo doma, da moški pripeljejo nevesto domov.   

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

Pri nevesti doma ista situacija. Na dvorišču pred njeno domačo hišo je bil postavljen mali odrček, okoli njega zbrane ženske, na odrčku pa je sedela ona. S sklonjeno glavo, brez izraza na obrazu. Ženske okoli nje so pele pesmi, jo ličile, gladile in urejale lase, krancljale z zlatom... Ona še vedno brez izraza. Pa sem sedela čisto zraven nje, čakala, da ujamem njej pogled, njena čustva. Nič. Pa potem izvem, da nevesta ne sme kazati nikakršnih čustev, ne sme dvigniti pogleda, ne sme se nasmejati. Pa tudi fotografirati je ne bi smela, preden je "pripravljena" na poroko. Pa mi je vseeno uspelo narediti nekaj močnih posnetkov, kjer je razvidna njena "sreča".

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

Nekaj ur smo bili pri nevestini družini, zunaj peklenska vročina, mladoporočenca pa se še vedno ločena, vsak na svojem koncu. On z moškimi obeh družin, kjer so sklepali "biznis,  ona, med ženskami. Sledila je pojedina, nikjer ne duha ne sluha o "I DO" momentu. Ko so bili želodci polni, biznis sklenjej, je bilo treba nevesto odpeljati v nov dom. 

Predstavljajte si deklico, ki gre prvič od doma, v nov dom. Od žalosti je komaj hodila, obraz je imela pokrit s tančico, tresla se je kot šiba na vodi, izpod tančice pa je prihajalo glasno ihtenje. Zapuščala je svoj dom in odhajala "k novi družini".  Z njo pa je bil tudi njen mlajši bratec, da ji bo "lažje".

foto Erika Felicijan

To ubogo bitje smo nato pripeljali domov, kjer so jo sprejele ženinove ženske. Njuna poročna soba je bila že pripravljena, tik zraven moje. In iz te sobe deklica ni stopila, mislim, da cele 3 dni. 

Naslednji dan so "novo žensko" v vasi obiskovale vse sosede. Hodile so v njeno sobo, komentirale kako izgleda, dvigovale njeno tačnico . . . . ona pa. . . s sklonjeno glavo, brez izraza na obrazu, brez besed. Spet. In tako cel dan.   

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

Tretji dan je sledila pojedina. Za ženinovo družino iz njegove vasi. Ponoči so zaklali dve kravi, zgodaj zjutraj pa se je dvorišče spremenilo v veliko kuhinjo. Ko je bila pojedina za svojce nared, so v bližnji mošeji oznanili, da lahko pridejo po hrano. Večinoma otroci so hodili s skledami po riž, meso in ostale dobrote, ki jih je pripravila ženinova družina. Nevesta pa še vedno v svoji sobi. Ni prišla med nas. In oh kako nerodno mi je bilo, ko me je ženinova mama, odpeljala k njej, da jo pogledam, da dam svoj komentar o njej. In ji v pest stisnem denar. Stala sem pred njo, ona s sklonjeno glavo, ni me pogledala, mama pa je čakala na moj odziv. Kaj naj rečem drugega kot to, da je lepa. Naj po pravici povem, da je to za mene ena sama žalost? Po nekaj minutah sem s solznimi očmi zapustila njeno sobo . . . tako pač tam je. Žal.

foto Erika Felicijan

Četrti dan je bil dan za moj odhod. In četrti dan (če se prav spomnim), nevesta in ženin odideta k njeni družini. Za nekaj dni, potem se spet vrneta "domov". Izvedela pa sem tudi, kaj je ena izmed dolžnosti "nove ženske" v sinovi družini. Vsako jutro mora vstati preden se zbudi moževa družina (okoli 5h zjutraj), vsak dan mora masirati noge moževe babice ipd. Eno ali dve leti. Se ne spomnim več. Vsak dan!

Po pravici povem, da sem komaj čakala, da zapustim vas. Bila je močna izkušnja, po desetih letih obiskov in potovanj po Indije, me je prvič tako prešejkalo, in ja, je velik kulturni šok. V meni so vreli raznorazni občutki, žalost, zmedenost. In hkrati hvaležnost, da sem jo doživela. Indijsko poroko.

Žal je v Indiji še preveč globoko zakoreninjena ta kultura "naštimanih" porok in nove generacije so v velikem precepu, ujete med tradicijo in zahodno kulturo. In priznam, pri sebi imam velike borbe, ker ne razumem. Ne razumem, kako lahko starši uničujejo življenja svojih otrok zgolj in samo zaradi denarja, položaja družine... 

Vse kar lahko storim je... da sprejmem. 

ponedeljek, 06. januar 2014

OBIRALKA. VRTNIC.

Me je nedeljski dan nepričakovano popeljal med plantaže vrtnic. In tam je bila Prem. Zgovorna in radovedna gospa, z nevoščljivo lepimi belimi zobmi.
Bolj, ko sem ji skušala razložiti, da je ne razumem, kaj govori, več mi je imela za povedati.
Ženska debata. Pač.
O modrcih.
In teh rečeh.

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan
foto Erika Felicijan