nedelja, 29. januar 2012

Zgodil se je. ARTish #02

Ampak tale ARTish je res fajn. Več kot 10 ur si v družbi čudovitih ustvarjalcev in njihovih izdelkov. Nekatere tudi končno vidiš v živo. In ne samo v virtualnem svetu. Obiščejo te prijatelji, ki ti stojijo ob strani in res veliko pripomorejo k temu projektu. Četudi se mogoče ne zavedajo tega. Obiščejo te prijatelji, ki jih še nikoli nisi srečal. Vendar veš, da jih poznaš že od vedno. Nepopisni občutki, ko to spremljaš. In ko vidiš, kako hitro se širimo. Hvala! Se vidimo zadnjo soboto v februarju. V Sredi!


Več fotografij z drugega ARTish-a najdete TUKAJ.

četrtek, 26. januar 2012

[stRAST]

Andaman Islands, 2007 (foto Matej Povše)

Vdihnem,
vstopim vase,
čutim kako vse vibrira v meni
... ...
velična neskončnega

sem eno v neskončnem času
sem eno v neskončnem prostoru

izdihnem,
še sem tu, počutim se varno
sem tu, sem tam

sem eno v neskončnem času
sem eno v neskončnem prostoru

sem preprosto eno

o čudovito življenje,
ocean brezmejne ljubezni

hvala, ker sva skupaj,
skupaj v tej strasti.

(Jernej Rakušček)

torek, 24. januar 2012

ARTish #02

Skoraj ne dojemam, da je pred nami že drugi ARTish. Ponovno v SREDI. Tokrat 1 dan. Zadnjo soboto v januarju. Vinko in Žirafa pridno izdelujeta lične pisane škatlice, pakirata kufrčke Patsolink in Vilinčkov in sta že čisto neučakana saj že komaj čakata, da se ponovno snideta s sorodnimi dušicami. Vidimo?











torek, 17. januar 2012

Mirrors.

“A healthy social life is found only, when in the [MIRROR] of each soul the whole community finds its reflection, and when in the whole community the virtue of each one is living”.
(Rudolf Steiner)



četrtek, 12. januar 2012

Kako sem?

Danes nekako takole. Obdana z meglico, ki se je nenapovedano razširila okoli mene. Sprašujem se, ali moramo nenehno nositi nek ščit oz. nekakšno železno zaveso okoli sebe. Da se zaščitimo. Pred brezbrižnimi in lakomnimi hijenami. Energetskimi pijavkami, ki nenehno prežijo okoli nas.  Žal, taka je sedanja resničnost. Ampak, jaz sem jaz. Ne rabim maske. In ne prenesem maškarad.


nedelja, 01. januar 2012

Moja. Venezuela.

Včasih je potrebno prepotovati tisoče in tisoče kilometrov, da se nehote dokoplješ do svojega bistva. Svojega jedra. Samega sebe. Ko se v popolnosti začutiš. In veš, kdo si. Zmeden, a nepopisen občutek, za katerega si obljubiš, da ga boš negoval. Kot malega, nedolžnega otročiča.

Vsa potovanja do sedaj so mi dala veliko. Me ogromno tudi naučila. O sami sebi. O svetu, ki me obdaja. Naproti so mi prihajali ljudje in situacije, ki sem jih v tistem trenutku potrebovala. Ne znam opisati kako zelo hvaležna sem za to. Hvaležna za občutek ponižnosti. Majhnosti. Brezpogojne ljubezni. Pomembnosti tukaj in zdaj.

Sedaj vem, da naključij ni. So le trenutki, ki jih sam prikličeš. In se ne zavedaš, kako zelo to potrebuješ. "Be careful what you wish for".  Ker točno to tudi dobiš. Servirano na pladnju. S priborom vred. In samo na tebi je, ali boš ponujeno zaužil, ali pa z repom med nogami rekel "Ne. Hvala."