četrtek, 07. februar 2019

Slovenka v Indiji (10. del) Do Pondicherryja in slonice Lakšmi

Ko sem se popolnoma sama odpravila v Indijo, sem v svojem življenju povzročila kup nepričakovanih sprememb. Prvič sem imela v rokah vajeti in sama sem ustvarila vsak trenutek, stala za vsako odločitvijo, nisem bila odvisna od nikogar, bila sem povsem sama na čisto drugem koncu sveta. In na trenutke sem se počutila tako majhno ...

300 km po evropskih cestah ni nič posebnega. V Indiji pa je to izvedljivo le po ekspresni avtocesti, sicer pa je treba čas potovanja približno podvojiti. Moja prva izkušnja nočne vožnje do Pondicherryja je bila nepozabna. Predvsem pa neprespana.

Čeprav sem imela v roki vozovnico, sem vseeno morala še nekajkrat preveriti, ali je prava ali ne. Ali gre avtobus tja, kamor želim, ali ne. Do odhoda je bilo še nekaj časa, ura se je bližala deseti zvečer, na avtobusni postaji pa ne duha ne sluha o še kakem svetlopoltem popotniku, večinoma sami domačini, več ali manj moški, sem in tja kakšna družina. Takrat sem nosila zelo kratko pričesko in tudi zaradi visoke postave ter neženstvenih oblačil so me verjetno mnogokrat zamenjali za moškega, zato sem se počutila manj izpostavljeno, varnejšo. Velikokrat pa opažam, da dekleta, ki potujejo po Indiji, niti ne razmišljajo, kakšna je tam kultura oblačenja in so napravljena preveč izzivalno, kar posledično pomeni več opazovalcev. Bog ne daj, česa hujšega.

Od čakanja ter razbolenih ramen in hrbta zaradi pretežkega nahrbtnika (zvezkov in šolskih potrebščin za šolo Piali sem se že znebila, do Aurovilla pa sem tovorila nekaj litrov čistil, ki naj se jih tam ne bi dobilo) sem na postaji iskala sedež in edini, ki je še bil na voljo, je bil poleg mlade Indijke. Že po nekaj trenutkih sva se zaklepetali. Občutek je bil, kot da se poznava že vrsto let. Ime ji je bilo Kanika, nekaj let mlajša od mene, ki se je iz Bangaloreja vračala domov k mami. Očeta ni imela več in živeli sta sami. Tisti večer se nobena od naju ni zavedala, da to najino srečanje ni zadnje, da bova postali najboljši, dušni prijateljici in da naju čaka mnogo skupnih dogodivščin. To noč sem na tej lokalni avtobusni postaji našla indijsko sestrico, mojo Didi. V tistih nekaj minutah pogovora, ki so nama bile dane, nama je uspelo izmenjati elektronska naslova, potem pa sem se že morala vkrcati v svoje vozilo.

Sedež sem imela poleg prijazne indijske družine, ki me je med vožnjo skoraj posvojila in počutila sem se varno. Potovali smo pri odprtih oknih, zato sem se zavita v toplo odejo, se s kapo na glavi prepustila udobnemu zibanju in izmučena zadremala. Pa ne za dolgo, saj me je iz globokega spanca prebudilo glasno ropotanje, skakanje avtobusa in moja prva misel je bila, da so odpadla kolesa! Zunaj je bila trda tema in prav tako temno v avtobusu, vsi so mirno spali, nihče ni bil buden. Ne, niso odpadla kolesa, to je bila indijska avtocesta, polna lukenj, nastalih izpod teže tovornjakov, avtobusov in drugih vozil. Nekje na polovici poti smo imeli krajši postanek, potniki so poskakali iz avtobusa, se pretegovali, skrivaj opravili malo potrebo, jaz pa sem kot okamenela opazovala okolico in spet me je prešinila misel: Moj bog! Kje sem? Kam sploh grem? V takih trenutkih, ki ti za sekundo zameglijo um, ustavijo utrip srca in te skoraj spravijo v jok, moraš globoko zadihati, se upreti paniki in se bodriti, češ, vse bo v redu. Verjeti, da ti je to namenjeno. Mešanica lepih in grdih trenutkov nas prisili, da dojemamo drugače, čutimo in doživljamo drugače. In prepričana sem, da to zna le Indija. V nasprotnem primeru je edina rešitev ta, da stisneš rep med noge in odpotuješ nazaj v urejeno okolje, kjer nas družba dela otopele in brezčutne.

Malo pred sedmo zjutraj smo prispeli v obmorsko mestece Pondicherry in z veseljem sem ob izstopu z avtobusa ugotovila, da so na njem še vedno vsa štiri kolesa. Bilo je oblačno, izjemno vlažno in vetrovno in dokaj hitro mi je uspelo najti voznika rikše, ki me je odpeljal v lov za sobo. Auroville kamor sem bila namenjena, je bil oddaljen slabih 20 km, a ker se mi Matej ni nič oglasil, sem se odločila, da ostanem nekaj dni v tem očarljivem mestecu, kjer je bilo še vedno moč čutiti vpliv kolonialne Francije. Kraj me je nekako spominjal na Portorož, moj indijski Portorož. Poln indijskih turistov, tujih popotnikov skoraj da nisem srečala in priznam, na trenutke sem se počutila zelo osamljeno. Glasno bučanje morja je še bolj razburkalo moja čustva in prvič sem začutila moč narave, začutila, kako zelo majhen je človek in kako zelo je pomemben vsak trenutek našega življenja, saj nas lahko v nekaj trenutkih odplakne en sam samcat val in nas preprosto ni več. Ker nisem bila nikoli biti sama, so bili dnevi tukaj dober preizkus zame, lepo popotovanje vase.

Še dodatno pa mi ga je olepšala slonica po imenu Lakšmi, ki me je v bližnjem templju, kamor sem zahajala vsak dan, za nekaj rupij in banano blagoslovila s svojim dolgim rilcem. Lakšmi je sicer boginja obilja in napredka, duhovnega in materialnega, ime pa izvira iz sanskrtske besede Lakšme, kar pomeni cilj ali namen.

VIR: OnaPlus https://www.onaplus.si/do-pondicherryja-in-slonice-laksmi

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan 
foto Erika Felicijan 

Slovenka v Indiji (9. del) Pomoč je le vprašanje stran

V Indiji nikoli nisi sam, sploh kadar potuješ sam. Sliši se neverjetno, pa vendarle je tako. Bolj ko se odpreš ljudem okrog sebe, več opaziš in doživiš. Rešiti se moraš vseh krčev strahu in zaupati, da bo vse v redu. Vedno se bo našel nekdo za družbo, tudi kadar tega ne boš želel. Meni je na mojih poteh po Indiji nasproti priletelo kar nekaj angelov, prelepih ljudi, nujno potrebnih v točno določenih trenutkih, ki so še danes, deset let kasneje, moji dobri prijatelji.

Poleg druženja z otroki iz šole Piali, mi je Mojčin mož Anup predstavil še svojo družino. Ta živi v bližnji vasi, kjer je odraščal tudi sam, in z njimi sem imela srečo preživeti ves dan. Anup me je med mojim obiskom peljal v ogromno Kalkuto, kjer sva nakupila material za ustvarjanje z otroki, tam pa sem imela priložnost spoznati povsem neturističen del tega mesta.

V zelenem in prelepem parku ob Viktorijini spominski palači sem opazovala parčke, ki se tam, daleč stran od starševskih oči in pogledov znancev, dobivajo skrivaj. Ušel mi ni niti dom Matere Terezije, vzornice vsemu človeštvu.

Ko je napočil dan slovesa od Mojčine družine in šole Piali, me je ob misli na nadaljevanje poti vedno bolj stiskalo v grlu. Od tam naprej sem šla sama. Naslednja postojanka je bilo mestece Auroville na jugovzhodu Indije, ki je nastalo po zamisli francoske umetnice Mirre Alfasa ter indijskega modreca in borca za osamosvojitev Sri Aurobida. O kraju nisem vedela veliko, le toliko, da tam živita Slovenca Miranda in Dalaj Egol. Napovedala sem se jima na chai, a ker ju prav takrat ni bilo v Indiji, me je na njunem domu sprejel prijatelj in še en sonarodnjak Matej.

Preden sem se v Indijo sama odpravila že tretjič, pa sem od znanca prejela tudi podatke o Indijcu, poslovnežu iz Mumbaja, po imenu Manoj. Prek elektronske pošte sva stopila v stik in prijazno je obljubil, da mi kadar koli priskoči na pomoč. To mi je vlilo občutek varnosti, da poleg Mojce in Anupa v tej ogromni deželi poznam vsaj še enega človeka, na katerega se lahko zanesem. In res sem ga prosila za pomoč. Takrat še nisem bila spretna pri nakupovanju vozovnic za domače indijske lete in Manoj se je izkazal za pravo rešilno bilko. Rezerviral in kupil mi je letalsko vozovnico od Kalkute do Bengaluruja, o plačilu pa ni hotel slišati, dokler se na koncu moje poti ne srečava v Mumbaju.

Prišel je dan, ko sem morala požreti cmok strahov in se le odpraviti naprej. Anup me je pospremil do letališča v Kalkuti, od tam pa sem odletela v Bengaluru, izredno tehnološko razvito glavno mesto indijske zvezne države Karnataka, imenovano tudi Silicijeva dolina Indije. Po posvetu z Manojem, ki je Bengaluru označil za preveliko in nič kaj posebno mesto, sem se odločila, da pot nemudoma nadaljujem proti Aurovillu. Manoj je bil prepričan, da je Bengaluru preveliko in nič kaj posebno mesto, dozdeva pa se mi, da mi je to rekel predvsem zato, ker ga je skrbelo zame, in je želel, da čim prej pridem na cilj, ki sem si ga zastavila.

Let do Bengaluruja je bil zame prvi polet znotraj indijskega notranjega prometa, ob meni pa je sedel izjemno živčen in obilen Indijec, ki je bil očitno prvič na letalu. Srečna, da je z menoj prispela tudi prtljaga, sem se odpravila iskat avtobus, ki me bo odpeljal naslednjih 300 km do obmorskega mesteca Pondicherry na poti do Aurovilla. Bolj kot to, ali bom našla pravo avtobusno postajo, me je zaskrbel mrak, ki je pričel padati okrog mene. Biti sama sredi ničesar v neznanem mestu dobi sredi noči popolnoma drug pomen. Prišla sem do avtobusne postaje, izpolnila obrazec s podatki iz potnega lista, vpisala kraj, kamor sem bila namenjena, nato pa po dolgem prerivanju, pregovarjanju in mahanju z rokami – seveda niso dobro razumeli angleščine – le dojela, da nisem na pravi postaji. Morala sem najti drugo, lokalno, kjer je ustavljal nočni avtobus za Pondicherry. Postopek mi je že vzel več kot uro časa, bližala se je sedma ura zvečer, zunaj trda tema, jaz pa še vedno brez prevoza. Kaj šele prenočišča. V tistem trenutku mi je po glavi švigalo nešteto misli. Od te, da obupam in si najdem prenočišče kar tam, do tiste, da se nekam skrijem in malo zajokam. Prijeti v roke knjižni vodnik ni prišlo v poštev, saj bi s tem spet postala tarča za voznike rikš in ostale lovce na turiste. Moj bog, le kaj mi je storiti, sem pomislila.

Zajela sem zrak, globoko zadihala in se odločno podala nazaj v bitko. Ne bom ostala tu! Prišla bom do prave avtobusne postaje! Potrkam na nekaj okenc in nazadnje le izvem, kateri lokalni avtobus me bo pripeljal do postaje, ki vodi do Pondicherryja. Uspe mi ga najti in med vožnjo do obljubljene postaje spregovorim z domačini na avtobusu, ki mi pomagajo odkriti še zadnji košček sestavljanke. Neznanec mi nazadnje pokaže še pot do avtobusa, ki pelje v Pondicherry, in v meni se razplamti zmagovalni občutek. Kot da bi dobila malo bitko z Indijo. Prestala sem prvi test in nič več se mi ni zdelo nemogoče.

VIR: OnaPlus https://www.onaplus.si/pomoc-je-le-vprasanje-stran

foto Erika Felicijan
 
foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

Slovenka v Indiji (8. del) Duhovnost najdeš v ljudeh

V Indijo me nikoli ni vlekla duhovnost. Čeprav številni popotniki v iskanju oddiha od nore realnosti radi zahajajo v hrame duhovnih modrosti in je obisk katerega izmed njih največji trend sodobnega časa, sama do zdaj še nisem prestopila praga kakšnega ašrama.

Na ašrame gledam kot na nekakšne mehurčke, kjer si v varnem umetnem okolju nekaj tednov, potem pa prideš ven in ne veš, kako se odzivati na resnični svet okoli sebe. Indija zna biti (in je) zelo kruta. Za popotnike, ki so le prehodni obiskovalci, nekoliko manj, a ko se enkrat odločiš, da si boš v Indiji ustvaril dom, spoznaš še druge, manj krasne plati tamkajšnjega življenja, ki so precej oddaljene od spokojnih podob meditacije in joge.

Mene so v Indijo klicale zgodbe. Naključnih ljudi, za katere sem kasneje ugotovila, da so mi prišli na pot povsem namenoma, saj so naša srečanja imela tako velik vpliv na prihodnost mojega življenja. V Indiji sem recimo našla svojo dušno sestro Didi (kar v hindijščini tudi pomeni sestra), prave prijatelje iz vsega sveta ter moža in očeta najinega malega princa. V vseh letih potovanj tja pa osvojila tudi lekcijo, kako malo človek potrebuje v življenju, da je resnično srečen in zadovoljen sam s seboj. Nobenih materialnih dobrin, le izkušnje, izzive, soočanja in situacije, ki te naredijo osebnostno močnega in nepremagljivega.

V času med mojim drugim in tretjim obiskom Indije se je doma v Sloveniji zgodilo veliko. Dokončno se je skrhala dolgoletna zveza, katere sem se oklepala, ker nisem znala biti sama. Izgubila sem službo, ker so čez noč ukinili moje delovno mesto. V najhujšem obdobju sem se nekega jutra zbudila z groznim cmokom tesnobe v grlu in prešinila me je misel: Kdo sploh sem?! Nisem čutila svoje biti, čutila nisem ničesar in to je bil prvi krik na pomoč, da nekaj spremenim. Ampak KAJ? Takrat so me celo obiskali trije prijatelji, katere sem spoznala na zadnjem potovanju po Andamanskih otokih. Neta, iz Izraela, Thijs iz Amsterdama in prelepa Katharina s Poljske so bili neločljiva, glasna in zelo opazna trojica, na katere sem naletela, preden smo se vkrcali na trajekt do otokov. Z njimi sem po desetih letih v stiku še danes. Izguba službe v Sloveniji me je opogumila, da poiščem svojo pot. Registrirala sem status samostojnega podjetnika, potem ko sem med potjo na Amandmanskih otokih sestavila svojo prvo ogrlico, kasneje pa najela majhen studio in se prepustila ustvarjalnosti. Rodila se je blagovna znamka Patsy, pod katero sem sprva izdelovala uhane in druge modne dodatke, zdaj pa je to poleg ARTisha moja služba že zadnjih osem let.

Tri leta kasneje sem spet sanjala o Indiji, in tretje potovanje tja začrtala zelo pogumno. Med načrtovanjem odhoda me je poklicala Mojca Gayen, Slovenka, poročena z Indijcem, s katerim skupaj vodita šolo Piali Ashar Alo, ki sta jo s pomočjo donacij in sponzorstva ustanovila v vasici Piali na obrobju ogromne Kalkute. Opazila je moje izdelke na facebooku in porodila se ji je ideja, da jih obiščem in skupaj z njihovimi učenci ustvarjam nakit. Takoj sem sprejela povabilo, ki je bilo tudi moj prvi cilj, in načrtovanje poti je nato steklo kot po maslu. Grem na obisk k Mojci. Kako enostavno se je to slišalo.

Če sem iskrena, se leta iz Ljubljane do Instanbula spoh ne spomnim. Mislim, da sem bila v takem šoku, ker res sama odhajam v Indijo, da je bilo na letalu samo moje telo, moja glava pa nekje zunaj kabine med oblaki.

Na letališču v Kalkuti me je pričakal Mojčin mož Anup in me odpeljal do njihove vasice, kjer sem doživela nepozabno izkušnjo, obkrožena z iskrivimi očkami malčkov in zagnanostjo zakoncev, ki si na vse pretege prizadevata otrokom brez priložnosti omogočiti izobrazbo. Otroci, ki jih Mojca in Anup sprejmeta v šolo, prihajajo iz revnih družin, starši pa jih iz različnih razlogov niso vpisali v državno šolo, v večini primerov pa so to otroci iz revnih, nepopolnih družin. V teh majhnih vaseh tudi ni v navadi, da gredo otroci, sploh deklice, v šolo, saj morajo na pomoč priskočiti doma. Mnogi opravljajo gospodinjska ali kakšna druga dela, skrbijo za mlajše brate in sestrice, ali pa se preprosto potikajo naokrog. Tudi razmere, v katerih živijo, niso rožnate. Od Mojčinega in Anupovega doma smo se do vasice, kjer je stala šola, vsako jutro pripeljali z lokalnim vlakom. Od železniške postaje nas je nato čakal še kratek sprehod skozi vas, ki je razkril domovanja tamkajšnjih prebivalcev. Zgrajeni iz blata, pokriti z bambusom, riževo slamo ali plastiko, brez čiste vode in pogostimi izpadi elektrike. Kljub razmeram pa se po vasi razlega otroški smeh. Malčki se naokrog podijo s palicami v rokah in igrajo s preluknjanimi pnevmatikami ali kakšno doma izdelano igračo. Ne, ti otroci nimajo toliko kot naši in mnogi pred vpisom v šolo Piali v rokah še nikoli niso držali knjige ali barvice. Gotovo se me je poslanstvo zakoncev Gayen tako dotaknilo in njuno zgodbo v srcu nosim še danes, ko se jima je končno uresničila želja, da zgradita še večjo šolo in vanjo povabita še več otrok.

VIR: OnaPlus https://www.onaplus.si/duhovnost-najdes-v-ljudeh

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan 

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan 

Slovenka v Indiji (7. del) Vrnitev v Indijo

Pred dnevi sem pospravljala predale svoje sobe na domu mojih staršev in našla škatlo, v kateri so bili spominki s prvega potovanja po Indiji. Vanjo sem shranila vsak kamenček, vrvico, listek, celo napol preperelo škatlico vžigalic. Na dnu sta celo ležala stara izpiska letalskih vozovnic do Delhija, kamor sem odletela tri leta po svojem prvem stiku z deželo, ki mi je tako segla v srce.

Med prvim in drugim obiskom Indije se je zgodilo veliko, za ponovno potovanje pa je bilo treba prihraniti kar nekaj denarja. Našla sem prvo redno zaposlitev, ki mi je bila v veselje in predvsem izziv, bila sem v resni partnerski vezi, imela veliko prijateljev, življenje je teklo po ustaljenih tirih. Spomnim se, da je steno takratnega stanovanja v Ljubljani krasila ogromna fotografija, moja prva, ki sem jo naredila v Varanasiju na letališču. Uspelo mi je ujeti trenutek, ko je pred izhodom letališča stala gruča moških, pogled vseh pa je bil usmerjen vame. Neštetokrat smo s prijatelji stali pred njo in vsak zase šteli brkate postave ujetih gospodov. Vsakič znova smo odkrili nov rezultat. Nekaterim ni bila všeč, celo malce srhljiva se jim je zdela, meni pa je bila vsakdanji opomnik, da me Indija čaka.

Tri leta so minila, da sem zbrala pogum in se odpravila nazaj. Tokrat v lastni režiji. Želela sem izkusiti, kako je potovati brez pastirja. Kako je, ko moraš sam organizirati celo pot, od prevoza do prenočišča, in se pogajati za vsako rupijo. Biti sam v tako ogromni neznani deželi. Ali bo še vedno tako lepo kot prvič? Takšne misli mi niso dale miru, in ko mi je končno uspelo pripraviti nahrbtnik, se mi je na potovanju pridružil tudi partner.

Prvih nekaj dni sva preživela v Delhiju, kjer sva se soočala z dolgimi urami čakanja in prerivanja na železniški postaji ter tekom z enega okenca na drugega. Ko nama je uspelo uskladiti želje s časom, ki sva ga imela na razpolago, sva se napotila v Puškar in Varanasi, kraja, ki sta me že ob prvem obisku tako navdušila. Za konec pa sva pustila rajske Andamanske otoke, ki skupaj z Nikobarskimi predstavljajo skupino 576 otokov, lociranih v skrajnem južnem predelu Bengalskega zaliva v Indijskem oceanu, kar 26 izmed teh pa je še vedno nenaseljenih in neokrnjenih.

A najprej nepozabna vožnja z vlakom do Puškarja. Najina sedeža sta bila tik pod klimatsko napravo, ki naju je ohladila, pa tudi prehladila. Na tej sedemurni poti sva bila kar polovico časa tiho, v mislih pa premlevala, ali sva se sploh vkrcala na pravi vlak. Moj partner je strmel skozi okno, mimo katerega so švigala posušena drevesa, neskončna ravnina, sem in tja pa še kakšna postava v pisanem sariju. »Pa kam hudiča me pelješ?!« je nelagodnih oči izdavil. »Počakaj, saj boš videl!« sem ga pomirila. In res sva srečno prišla na želeni cilj. V Puškarju sva z železniške postaje do hotela ujela taksi. Usoda je hotela, da si ga deliva z angleško popotnico. Zaklepetali smo se in zaupala nama je, da je modna oblikovalka, ki večino leta preživi v Indiji, v Puškarju pa ima svoj studio, kjer ji šivajo oblačila. Kako krasno se mi je zdelo, da je kaj takšnega sploh mogoče. Kako zelo pogumna je, da potuje sama, sem pomislila in opazila, kako zelo srečna in lepa je bila. Živela je svoje sanje. In to v Indiji! Tako kot jaz, deset let kasneje.

V hotelu pa pravi kaos. Ko sva prišla do recepcije, je tam nastala cela kolobocija. Francoski par, zelo očitno pod močnim vplivom prepovedanih substanc (ki v Puškarju, hipijevskem mestecu, pravzaprav niso nedovoljene) nikakor ni želel zapustiti hotela in Bablu, šef recepcije, je zaljubljenca skoraj na kolenih rotil, naj si prenočišče poiščeta drugje. Naporna misija, da ju vržejo iz hotela, je na koncu le uspela, a prav komično sva zasanjana Francoza, bosa in v svojem svetu, s partnerjem naslednje dni še videla tavati po mestu.

Resnično preizkušnjo sva doživela na poti do Andamanskih otokov. Sprva vse do odhoda niti nisva bila povsem prepričana, ali sta letalski vozovnici, ki ju drživa v rokah, veljavni ali ne. Iz Varanasija sva se najprej z vlakom odpravila v Kalkuto. Vožnja je trajala dolgih 15 ur, pot pa sva si delila z mišmi, mladimi družinami, nekajmesečnimi dojenčki in Indijci, ki so nenehno rigali, prdeli in smrčali. Svojstvena dogodivščina indijskega potovanja z vlakom. Po prihodu v Kalkuto sva se takoj odpravila na letališče. Čeprav naju je let čakal šele naslednje jutro, sva nestrpno preverila, ali sta najini letalski vozovnici pravi. Vse je držalo. Lahko bi si oddahnila. Pa sva močno deževno noč preživela na letališču. Ure so se vlekle, kratkočasili pa so me pogledi na stevardese v prevelikih čevljih in pisane sarije, ki so švigali mimo naju. Tik pred vkrcanjem na letalo sva proti jutru na naslovnici časopisa opazila velik rdeč naslov, ki je opozarjal na močan ciklon vzdolž obale Kalkute. Skoraj bi me kap, a nama ni preostalo drugo, kot da sedeva na letalo.

Ne glede na težave je bila lekcija tokratnega potovanja prepustiti se. V Indiji namreč ne moreš mimo tega, da te nekje nekdo ne prinese naokoli. Naj bo to voznik rikše, ki te pripelje nekam, kamor sploh nisi želel, ali naključni mimoidoči, ki v tvojih rokah opazi 'popotniško biblijo' Lonely Planet, prvi znak, da si v Indiji prvič in da rabiš pomoč. Če ti uspe prestati vse to z mislimi, da bo vse v najlepšem redu, se ti obeta nepozabna dogodivščina. Odprte oči in odprto srce pa ti nasproti pripeljejo čudovite ljudje in sorodne duše, domačine ali popotnike. Meni je to potovanje prineslo nove prijatelje, s katerimi smo v stiku še danes, dojela pa sem tudi, da Indija ni za vsakogar in da moram naslednjič na pot popolnoma sama. 

VIR: OnaPlus https://www.onaplus.si/vrnitev-v-indijo

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan  
foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan 

Slovenka v Indiji (6. del) Indijska poroka

Kastni sistem in dogovorjene poroke so v Indiji še vedno zelo močno prisotne in tudi sama sem potrebovala kar nekaj časa, da sem razumela in nekako sprejela ta družbena pravila, ki so pri tamkajšnjih prebivalcih tako močno zakoreninjena.

Največ težav s staro ureditvijo imajo mlajše generacije, vendar proti tradiciji nimajo nobene besede. Zaradi rastočega turizma so razpete med dva svetova, tistega bolj svobodnega, ki ga prinaša pridih zahoda, in strogo tradicionalnega. Starši otrokom tudi danes poiščejo primernega partnerja iz ugledne družine, in če nasprotujejo starševski izbiri, so lahko tudi izobčeni. Poroka v Indiji namreč pomeni mnogo več kot združitev dveh posameznikov. Poroka je združitev dveh družin, beseda staršev pa sveta. Se pa seveda sem in tja najdejo pogumni posamezniki, predvsem v večjih mestih, ki se vseeno odločijo kljubovati družini s poroko iz ljubezni. V vseh letih bivanja v Indiji sem slišala nešteto različnih zgodb, in bolj kot spreminjati se jih moraš kot zunanji opazovalec preprosto naučiti sprejeti.

O tradiciji pa nisem slišala le zgodbic. Med življenjem v tej deželi se mi je namreč uresničila tudi želja, da doživim pravo indijsko poroko. Ko me je družina znanca povabila na veliki dogodek, sem nemudoma sprejela priložnost, čeprav sem vedela, da bo pot do slavja trajala nekaj dni. Nič nenavadnega za Indijce, katerih država se razprostira na površini več kot treh milijonov kvadratnih kilometrov.

Gostitelji so nas pričakali v vasici v zvezni državi Bihar na vzhodu Indije, tik pod Nepalom. Na tem strogo muslimanskem območju večina vaščanov še nikoli ni videla svetlopolte ženske, tradicija pa je tam tako močno zakoreninjena, da večina otrok starševsko izbiro partnerja globoko spoštuje. Prispeli smo tik pred uradnim začetkom poročnega obreda. Na dvorišču ženina je bila okoli majhnega odra zbrana vsa družina. Umivali so ga z mlekom, ga oblačili v svečana oblačila, mu obuvali bele nogavice in svetleče bele čevlje. Medtem pa on, z mislimi povsem drugje, ni črhnil niti besedice. Nato mu je mati še zadnjič zašepetala nekaj v uho in že smo se skupaj kobacali v izrazito okrašene avtomobile. Spet sem imela srečo, saj so nama s francosko prijateljico dovolili, da se skupaj z moškimi ženinove družine odpraviva na nevestin dom. Odrasle ženske sorodnice po ženinovi strani tradicionalno sicer počakajo doma, da moški nevesto pripeljejo v novo prebivališče.

Ko se je sprevod le premaknil, smo se odpeljali na drugo stran vasi. Neskončno vroče je bilo, nama s prijateljico pa še toliko bolj, saj sva se v želji po spoštovanju tamkajšnje tradicije zakrili v dolga oblačila, obraz in lase pa pokrili s šalom. Na dvorišču nevestinega doma nas je pričakal podoben prizor. Spet majhen oder, okoli njega ženske, na njem pa nevesta. S sklonjeno glavo, brez izraza na obrazu. Ženske okoli nje so glasno pele, jo ličile, gladile in ji urejale lase, jo kitile z zlatom ... Ona pa še vedno nič. Sedla sem čisto zraven nje in čakala, da ujamem njej pogled, njena čustva. Ni jih bilo. Kasneje so mi razložili, da je takšna tradicija. Pred poroko nevesta ne sme kazati čustev, ne sme dvigniti pogleda, kaj šele se smejati. Tudi fotografiranje pred poroko ni dovoljeno, a mi je vseeno uspelo ukrasti nekaj njenih trenutkov.

Priprave na nevestinem domu so trajale dobrih nekaj ur. Treba je bilo namreč skleniti posel med družinama, medtem pa sta mladoporočenca ločeno stala vsak na svojem koncu dvorišča. On z moškimi obeh družin, globoko zatopljenimi v pogovor o predaji neveste, ona s svojo mamo, babico, tetami in sestričnami. Nekoliko kasneje je sledila še pojedina, a o prelomnem romantičnem trenutku, ko mladoporočenca dahneta usodni da, ni bilo ne duha ne sluha.

Ko je bil posel sklenjen, želodci pa polni, je napočil čas, da nevesta odpotuje v novi dom. Predstavljajte si deklico, ki gre prvič od staršev, nekam, kjer nikogar ne pozna, kjer se bo morala podrediti novi moževi družini, vstajati pred vsemi in moževi babici vsako jutro celo masirati noge. Od žalosti in joka je novopečena nevesta komaj hodila. Podpirale so jo mati, tete in sestrične, tresla pa se je kot šiba na vodi. Obraz je imela zakrit s tančico, izpod katere se je slišalo glasno ihtenje. Vse sem videla od blizu, nesrečno nevesto smo namreč v ženinovem avtomobilu peljali novemu domu naproti. Tam so jo sprejele ženinove sorodnice, jo peljale v poročno sobo, ki je pripravljena že čakala mladoporočenca. Nevesta bo v njej ostala nadaljnje tri dni.

Naslednji dan so mladoporočenko in novo žensko v vasi obiskovale vse sosede. Hodile so v njeno sobo, komentirale njen videz, ji dvigovale tančico, si jo ogledovale, celo navrgle, kako suha in koščena je. Vse to je nevesta sprejela s sklonjeno glavo, brez besed in izraza na obrazu. Ženinova mati je na koncu k ogledu neveste prepričala tudi mene. Dvignila ji je tančico in me v pričakovanju pogledala ter vprašala: »No, kakšna se ti zdi?« Moj bog, skoraj sem še sama zajokala in zbežala iz sobe. Pa sem le tiho odvrnila: »Lepa je, lepa.« Z očmi sem iskala njen pogled, a zaman. Nato me je ženinova mati še vprašala: »No, koliko ji boš stisnila v roko?« Kar zavrelo je v meni, eksplozija občutkov me je pognala iz sobe solznih oči in z ogromnim cmokom v grlu.

Tretji dan je sledila velika pojedina, ki jo je ženinova družina pripravila za celotno sorodstvo iz vasi. Ponoči so zaklali dve kravi, zgodaj zjutraj pa se je dvorišče spremenilo v veliko kuhinjo. Ko je bila pojedina za svojce nared, so v bližnji mošeji oznanili, da lahko vaščani pridejo po hrano. Oglasili so se, pretežno otroci. S skledami so prišli po riž, meso in ostale dobrote, ki jih je pripravila ženinova družina. Nevesta pa je medtem še vedno samevala v svoji novi sobi. Ni prišla med nas. Prosila sem prijatelje, ali lahko odidemo domov. Bilo je dovolj. Preveč. Popolnoma preveč.

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan
VIR: OnaPlus https://www.onaplus.si/indijska-poroka