četrtek, 07. februar 2019

Slovenka v Indiji (8. del) Duhovnost najdeš v ljudeh

V Indijo me nikoli ni vlekla duhovnost. Čeprav številni popotniki v iskanju oddiha od nore realnosti radi zahajajo v hrame duhovnih modrosti in je obisk katerega izmed njih največji trend sodobnega časa, sama do zdaj še nisem prestopila praga kakšnega ašrama.

Na ašrame gledam kot na nekakšne mehurčke, kjer si v varnem umetnem okolju nekaj tednov, potem pa prideš ven in ne veš, kako se odzivati na resnični svet okoli sebe. Indija zna biti (in je) zelo kruta. Za popotnike, ki so le prehodni obiskovalci, nekoliko manj, a ko se enkrat odločiš, da si boš v Indiji ustvaril dom, spoznaš še druge, manj krasne plati tamkajšnjega življenja, ki so precej oddaljene od spokojnih podob meditacije in joge.

Mene so v Indijo klicale zgodbe. Naključnih ljudi, za katere sem kasneje ugotovila, da so mi prišli na pot povsem namenoma, saj so naša srečanja imela tako velik vpliv na prihodnost mojega življenja. V Indiji sem recimo našla svojo dušno sestro Didi (kar v hindijščini tudi pomeni sestra), prave prijatelje iz vsega sveta ter moža in očeta najinega malega princa. V vseh letih potovanj tja pa osvojila tudi lekcijo, kako malo človek potrebuje v življenju, da je resnično srečen in zadovoljen sam s seboj. Nobenih materialnih dobrin, le izkušnje, izzive, soočanja in situacije, ki te naredijo osebnostno močnega in nepremagljivega.

V času med mojim drugim in tretjim obiskom Indije se je doma v Sloveniji zgodilo veliko. Dokončno se je skrhala dolgoletna zveza, katere sem se oklepala, ker nisem znala biti sama. Izgubila sem službo, ker so čez noč ukinili moje delovno mesto. V najhujšem obdobju sem se nekega jutra zbudila z groznim cmokom tesnobe v grlu in prešinila me je misel: Kdo sploh sem?! Nisem čutila svoje biti, čutila nisem ničesar in to je bil prvi krik na pomoč, da nekaj spremenim. Ampak KAJ? Takrat so me celo obiskali trije prijatelji, katere sem spoznala na zadnjem potovanju po Andamanskih otokih. Neta, iz Izraela, Thijs iz Amsterdama in prelepa Katharina s Poljske so bili neločljiva, glasna in zelo opazna trojica, na katere sem naletela, preden smo se vkrcali na trajekt do otokov. Z njimi sem po desetih letih v stiku še danes. Izguba službe v Sloveniji me je opogumila, da poiščem svojo pot. Registrirala sem status samostojnega podjetnika, potem ko sem med potjo na Amandmanskih otokih sestavila svojo prvo ogrlico, kasneje pa najela majhen studio in se prepustila ustvarjalnosti. Rodila se je blagovna znamka Patsy, pod katero sem sprva izdelovala uhane in druge modne dodatke, zdaj pa je to poleg ARTisha moja služba že zadnjih osem let.

Tri leta kasneje sem spet sanjala o Indiji, in tretje potovanje tja začrtala zelo pogumno. Med načrtovanjem odhoda me je poklicala Mojca Gayen, Slovenka, poročena z Indijcem, s katerim skupaj vodita šolo Piali Ashar Alo, ki sta jo s pomočjo donacij in sponzorstva ustanovila v vasici Piali na obrobju ogromne Kalkute. Opazila je moje izdelke na facebooku in porodila se ji je ideja, da jih obiščem in skupaj z njihovimi učenci ustvarjam nakit. Takoj sem sprejela povabilo, ki je bilo tudi moj prvi cilj, in načrtovanje poti je nato steklo kot po maslu. Grem na obisk k Mojci. Kako enostavno se je to slišalo.

Če sem iskrena, se leta iz Ljubljane do Instanbula spoh ne spomnim. Mislim, da sem bila v takem šoku, ker res sama odhajam v Indijo, da je bilo na letalu samo moje telo, moja glava pa nekje zunaj kabine med oblaki.

Na letališču v Kalkuti me je pričakal Mojčin mož Anup in me odpeljal do njihove vasice, kjer sem doživela nepozabno izkušnjo, obkrožena z iskrivimi očkami malčkov in zagnanostjo zakoncev, ki si na vse pretege prizadevata otrokom brez priložnosti omogočiti izobrazbo. Otroci, ki jih Mojca in Anup sprejmeta v šolo, prihajajo iz revnih družin, starši pa jih iz različnih razlogov niso vpisali v državno šolo, v večini primerov pa so to otroci iz revnih, nepopolnih družin. V teh majhnih vaseh tudi ni v navadi, da gredo otroci, sploh deklice, v šolo, saj morajo na pomoč priskočiti doma. Mnogi opravljajo gospodinjska ali kakšna druga dela, skrbijo za mlajše brate in sestrice, ali pa se preprosto potikajo naokrog. Tudi razmere, v katerih živijo, niso rožnate. Od Mojčinega in Anupovega doma smo se do vasice, kjer je stala šola, vsako jutro pripeljali z lokalnim vlakom. Od železniške postaje nas je nato čakal še kratek sprehod skozi vas, ki je razkril domovanja tamkajšnjih prebivalcev. Zgrajeni iz blata, pokriti z bambusom, riževo slamo ali plastiko, brez čiste vode in pogostimi izpadi elektrike. Kljub razmeram pa se po vasi razlega otroški smeh. Malčki se naokrog podijo s palicami v rokah in igrajo s preluknjanimi pnevmatikami ali kakšno doma izdelano igračo. Ne, ti otroci nimajo toliko kot naši in mnogi pred vpisom v šolo Piali v rokah še nikoli niso držali knjige ali barvice. Gotovo se me je poslanstvo zakoncev Gayen tako dotaknilo in njuno zgodbo v srcu nosim še danes, ko se jima je končno uresničila želja, da zgradita še večjo šolo in vanjo povabita še več otrok.

VIR: OnaPlus https://www.onaplus.si/duhovnost-najdes-v-ljudeh

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan 

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan 

Ni komentarjev:

Objavite komentar