ponedeljek, 09. oktober 2017

Torta sredi puščave

Ko potuješ v skupini, si kot ovca, ki sledi svojemu pastirju. Ni ti treba skrbeti za rezervacijo sobe, lokalnih prevozov, letalskih vozovnic. Nič ti ni treba. Samo slediš in sprejemaš. Celo sredi puščave, kamor smo se za tri dni odpravili s kamelami, so nas nekega večera nenadoma presenetil s skrinjo mrzlega piva. Pivo? Tudi to lahko dobiš tu?

V življenju me velikokrat spremlja sreča. Za to krivim tudi svoj priimek Felicijan, ki izvira iz italijanske besede za srečo felicita. Sreča je bila na moji strani tudi na tistem puščavskem safariju. Na kameljo dogodivščino smo se odpravili iz pravljičnega puščavskega mesteca Džaisalmer, ki leži sredi puščave Thar, znane tudi kot Velika indijska puščava in tvori naravno mejo med Indijo in Pakistanom. Džaisalmer je znan po čudoviti trdnjavi, ki se iz tal dviguje kot ogromen peščeni grad, prav zares pa je tudi v celoti zgrajena iz peščenca.


Po mestecu znotraj trdnjave se po ozkih kamnitih uličicah danes sprehajajo številni turisti, pred stoletji pa je bila utrdba pomembno oporišče in postajališče za kamelje karavane, ki so celo do Evrope prevažale začimbe, svilo in opij.

Tu sem praznovala svoj 25. rojstni dan. V puščavi, kjer smo se kotalili po sipinah kot majhni otroci, jezdili pa v spremstvu strašno simpatičnih kamelarjev, domačinov, ki so nenehno pešačili za nami. Sprva so se mi smilili, a kasneje sem spoznala, da jih to delo osrečuje in so povsem zadovoljni. S tovrstnim načinom preživetja ne služijo slabo. Vedno nasmejani in dobrovoljni so nam ob večerih pripovedovali o svojih puščavskih dogodivščinah, opisovali svoje družine in delili z nami življenjske zgodbe. Njihove naloge so bile skrbeti za kameljo druščino, zvečer postaviti prenočišče na prostem, zakuriti ogenj, poskrbeli pa so tudi za večerje in zajtrke. Presenetili so me celo s pravo rojstnodnevno torto. Še sanja se mi ne, kako jim je to uspelo sredi puščave, a kot pravijo, je v Indiji mogoče prav vse.

foto Erika Felicijan
Poleg kamelarjev so bile prijazne tudi kamele. Mene je na hrbtu nosila Julija, s katero sva se krasno razumeli. Na glasno riganje in uhajanje vetrov sem se hitro navadila, uspelo mi jo je celo spraviti v galop. Že drugi dan ježe pa sem padla z nje, saj se je pod njenim trebuhom natrgal pas sedla. Med drsenjem proti strmi sipini pod menoj sem začela glasno vpiti »Na pomoč!« in res je k meni nemudoma pridrvel najbližji kamelar. Namesto da bi filmsko padla v njegov objem, sem dokaj neromantično telebnila nanj in s svojo velikostjo (presegala sem ga tako v kilogramih kot tudi v centimetrih) še njega podrla na tla. Naval smeha, ki je sledil, je odzvanjal še nekaj dni.

foto Erika Felicijan
 Najlepši trenutki v puščavi pa so bili vedno tisti, ki sem jih preživela v stiku z domačini. Po treh dneh ježe so bile moje mišice vse boleče, zato sem se odpravila na masažo. Obiskala sem mlado maserko na domu, klepetali sva še ure in ure po tem, ko je že opravila svoje delo. Pripovedovala mi je o kastnem sistemu, pa dogovorjenih porokah in mladih generacijah, ki se tu in tam uprejo tradiciji. Preden sem se poslovila, je do mene stopila še njena hči. Deklica me je objela in mi v roke stisnila drobcen prstan. Še vedno ga hranim v posebni škatli zakladov. Spominja me, da si v Indiji povsod toplo dobrodošel, domačini pa te pogostijo ne glede na to, ali imajo kaj ponuditi ali ne.

VIR: http://www.onaplus.si/torta-sredi-puscave
INSTAGRAM: https://www.instagram.com/patsyinindia/

četrtek, 05. oktober 2017

(Za)upati. In (do)živeti.

Vrnitev v turobno Ljubljano ni bila enostavna. Nazaj k stari in dolgočasni rutini. Spomnim se, kako sem se z avtobusom zjutraj vozila v službo, s slušalkami v ušesih, glasba Prema Joshue seveda. In po licih so mi skrivaj lile solze. V prsih sem čutila tesnobo.

Okoli mene ni bilo več nasmejanih obrazov, iskrivih oči. Ljudi, ki kljub temu da nimajo nič, uživajo življenje, kolikor se le da. Ljudi, ki niso obremenjeni z deset- in večurnim delavnikom ter zoprnim šefom. Okoli mene ni bilo barv, vse je bilo sivo, zavito v zoprno novembrsko ljubljansko meglo. Potovanje se mi je tako zelo zažrlo pod kožo, da sem se lahko z zaprtimi očmi spominjala vonjav tamkajšnjih ulic. Vonj bidija, ročno zvite cigarete. Slišala zvoke tuk-tuka, troblje avtomobilov. V mislih sem še vedno plesala z Romi, ki tam živijo v enostavnih šotorih. Moški igrajo na glasbila, ženske pa so plesalke in jim ni dovoljeno peti.

Ponese me nazaj, v dan, ko smo prvič prispeli v Puškar. V tem mestecu se je ravno takrat odvijal znani kamelji sejem, ki okolico preplavi s kamelami in njihovimi prodajalci. Vsepovsod je polno tržnic, kjer ponujajo okrasje za kamele, oblačila, lokalne restavracije se preselijo na prosto, izbirajo celo miss kamel, pa tudi, to sem izvedela kasneje, najlepšo miss belopoltih turistk, ki si nadene indijska tradicionalna in noro pisana oblačila.

foto Erika Felicijan

S popotniško skupino smo na sejmišče prišli zgodaj zjutraj še pred sončnim vzhodom. V mraku smo pili prvi chai, ki ga ponujajo na vsakem koraku. Z vzhajajočim soncem so se kmalu pričeli prebujati brkati domačini, oblečeni v belo, na glavah pa je skoraj vsak nosil turban drugačne barve. Tradicionalna radžastanska oblačila. Tako zelo posebna in čudovita. Nenavadni jutranji prizori na kamelji sejem v Puškarju kar vabijo fotografe. Nepozabne trenutke tam v objektiv lovijo profesionalci in ljubiteljski fotografi in tudi sama sem se takrat, pred 13 leti, spoprijateljila s to umetniško zvrstjo. S seboj sem imela majhen Canonov fotoaparat in se prvič spopadala z digitalno tehniko. Kar je bila velika sreča, saj bi z analognim posnela kilometre filma, doma pa obubožala, ko bi hotela razviti vse negative.

Po celodnevnem pohajkovanju na kameljem sejmu smo se tri dekleta ločila od skupine in nemudoma sta nas ogovorila dva brkata, mlada domačina. Namignila sta nam, da poleg kamel obstajajo še drugi zanimivi prizori, in nam predlagala obisk nasadov vrtnic ter ponudila, da nas odpeljeta tudi tja, kjer domujejo pravi pravcati radžastanski Romi. S Sanjo in Gordano smo se spogledale in brez pomisleka odvrnile, zakaj pa ne! Pozabile smo na priljubljena opozorila »Nikar se ne družite z domačini!« in se podale dogodivščini naproti.

foto Erika Felicijan

Vsi smo se nekako natovorili v manjši avtomobil in fanta sta nas res odpeljala do vrtničnih nasadov, kjer je bil vonj nepopisno močan in poseben. V okolici Puškarja namreč vrtnice in ostalo cvetje gojijo za potrebe obredov ob jezeru in v bližnjih templjih. Odeti v dišeče cvetove vrtnic smo na koncu prispeli še do romskega naselja. Nasmihale so se nam ženske snežno belih zob, medtem, ko so moški že igrali na bobne in posebna trobila. Posedli so nas na tla in naenkrat se je okrog nas zbrala cela romska vas, pred našimi očmi pa so zaplesala tri prelepa dekleta, ki so se v ritmu glasbe vrtela in vrtela. Izvajale so tradicionalni radžastanski folklorni ples kalbeliya, ki izhaja iz puščave Thar. Glavna ženska iz vasi je na koncu za nastop želela prispevek, ko smo zbrale pogum, pa smo se plesalkam med vrtenjem v krogu pridružile še same. Oh, kako smešno smo se počutile. Me, velikanke, v primerjavi z njimi. Dan se je zaključil s smehom, domačina pa sta držala besedo in nas varno odpeljala nazaj do hotela. Konec dober, vse dobro. Zaupale smo srcu in doživele nekaj nepozabnega.

foto Erika Felicijan

VIR: http://www.onaplus.si/za-upati-in-do-ziveti
INSTAGRAM: https://www.instagram.com/patsyinindia/

torek, 03. oktober 2017

Ljubiš. Ali zbežiš.


Za Indijo pravijo takole. Obstajata samo dve možnosti. Lahko jo zasovražiš in zbežiš stran. Lahko pa se vanjo zaljubiš in je nikoli ne zapustiš. Pravzaprav te Indija ne izpusti iz svojih rok. Tako je bilo z menoj.

To potovanje me je zapečatilo za vedno. Nisem videla umazanije. Sedeti na tleh sredi železniške postaje, obdan z domačini, mi ni bilo tuje. Umivanje zob čakajoč na vlak in spet obdan z mnogo radovednimi očmi prav tako ne. Stiskanje na prepolnem avtobusu na več stokilometrski vožnji tudi ne. Opazovanje gorečega trupla v Varanasiju me ni šokiralo. Pok lobanje, pravijo, da takrat duša zapusti telo, saje, ki so padale na moje telo. Nič me ni pretreslo. Vse mi je bilo tako .... domače. Naravno. Pristno. Pomirjena in hvaležna sem se počutila, da sem poslušala svoj notranji klic in šla. Še sanjalo se mi ni, kako bo ta pot spremenila moje življenje. Kako bi le vedela.

foto Erika Felicijan

Že po nekaj dneh prvega potovanja sem svoj nahrbtnik napolnila z najrazličnejšimi dišečimi paličicami, svilenimi rutami, srebrnino, ki je tam res smešno poceni. Z rikšami smo se odpeljali na železniško postajo in se vkrcali v spalnik drugega razreda. Z njim smo prepotovali lepo število kilometrov in v njem preživeli kar nekaj dni in noči. Postal je naš dom in stik s čudovito Indijo, ki živi vzdolž prog in na železniških postajah.


V manj kot treh tednih sem pomočila palec na nogi v sveto reko Ganges, se dotaknila največjega spomenika posvečenega ljubezni, Tadž Mahal, se kot otrok kotalila po sipinah puščave Thar, spala v najlepšem hotelu pod milijardami zvezd in galopirala s kamelo. Ob svetem jezeru, ki naj bi nastalo, ko je bog Brahma letel nad Puškarjem in iz rok spustil lotosov cvet, sem se pustila posvetiti brahminu (duhovniku). Danes pa tukaj tudi dejansko živim. Z možem Indijcem in najinim malim princem.

foto Erika Felicijan

Mati Indija mi je pokazala, kaj je svoboda. Kaj pomeni imeti nič in s tem nič preživeti na cesti. Pokazala mi je iskrice v očeh ljudi, ki nimajo materialne lastnine. Imajo pa polno dušo. In zaupanje v življenje, ki jih vodi. Pokazala mi je, kaj pomeni imeti sočutje. Verjamem tudi, da me je spremenila. Do neke mere. In ne, nikakršnega kulturnega šoka tam nisem doživela . Obratno. Razletela sem se, ko sem se vrnila nazaj v megleno Ljubljano. Nekaj dni nisem zapustila stanovanja. Prižigala sem dišeče paličice, zavrtela ploščo Prem Joshua Shiva Moon in jokala. Jokala od sreče, da sem Indijo doživela. Od žalosti, ker nisem bila več tam. Ampak globoko v sebi sem vedela, da zgodbe o Indiji zame še ni bilo konec. Bila je šele začetek nečesa novega, (ne)poznanega.

VIR: http://www.onaplus.si/ljubis-ali-zbezis

INSTAGRAM: https://www.instagram.com/patsyinindia/


Eksplozija občutkov

Milijarda prebivalcev, milijoni brezdomcev in revežev, vonj po kadilu, guruji v belih haljah, čudovite barve, mistika, pravljičnost, mamljivi okusi začimb, vonj po chaiu, starodavna mesta, svila, svete krave, hiter tehnološki napredek na eni strani in revščina na drugi. Igra nasprotij. Nepopisno doživetje! Dežela, ki jo preprosto morate obiskati, začutiti, videti, zavohati. Pravijo, da je Indija popoln kulturni šok najvišjega razreda. A moja zgodba je drugačna. Kulturni šok sem doživela, ko sem se vrnila v Ljubljano.

foto Erika Felicijan

Težko pričakovan odhod na letališče, kjer sem se podala na svoje prvo potovanje. Prvič na letalo. Ničesar nisem pričakovala. Niti od skupine ljudi, ki sem jih tam spoznala prvič in s katerimi bom nato preživela skoraj mesec dni v neznani državi, niti od Indije same. Kljub vprašanjem prijateljev, ki so se glasili (Indija? Tvoje prvo potovanje? Kaj pa, če bi malo premislila in odšla kam drugam? Mogoče v London? Kaj pa kulturni šok in smrad ter svinjarija pa to?), sem se prepustila toku dogodkov, ki so mi spremenili pogled na življenje.Odleteli smo iz Ljubljane in po skoraj sedmih urah prispeli na letališče v New Delhi. Prvi stik z nasičenim zrakom, množicami ljudi, zvoki trobelj … Bilo je ponoči. Stala sem sredi množice neznancev, a občutila nisem ničesar. Nobene zmedenosti, šoka, smradu (čeprav je bil prisoten). Ničesar. Samo srečo, da sem uresničila sanje. Vonj po Indiji? Tega ne znam opisati. Ne diši, tudi ne smrdi, ampak v njem je nakopičeno vse. Val občutkov, hvaležnosti in posebnega miru je planil vame. Tukaj sem! Evo me! Sedaj pa mi pokaži!
V Varanasi smo leteli šele zjutraj, kar je pomenilo, da smo si morali do takrat na tleh letališča pripraviti ležišča, piknik odeja pa se je šibila pod težo domače salame, kruha in ostalih priboljškov. Naslednje jutro me je zbudil prvi sončni vzhod. Na 25. rojstni dan me je prebudila Indija.

foto Erika Felicijan

V labirintu ozkih in umazanih ulic starega mesta smo se skozi množico romarjev, svetih krav, ogromnih gmot iztrebkov in gomil smeti prebili do hotela. Tuš, straniščna školjka, nad njo gekon, postelja brez jogija, na kateri človek vseeno v trenutku zaspi. Pogled iz hotelske terase mi je vzel dih. Pred mano sveta reka Ganges, gost in topel zrak, nasičen s specifičnim, a neznanim vonjem, na obrežju množice romarjev in domačinov. Ni mi dalo miru, morala sem se pomešati med ljudi. Guruji dolgih sivih brad, saduji v oranžnih haljah, ljudje, ki v reki perejo perilo, radovedne oči domačinov, ki kljub bedi in umazaniji izžarevajo srečo, veselje do življenja in nekakšna spokojnost.

foto Erika Felicijan

Nenadoma se znajdem med množico moških, ki nosijo les, obdaja nas gost dim, čuden vonj. Saje v mojih laseh in v nosu, medtem ko se vsi pomikajo v isto smer. Ugotovim, da se nahajam na svetem mestu. Na mestu, kjer nedotakljivi sežigajo trupla pokojnih. Nikjer nobenih krikov, solz, žensk. Ljudje samo stojijo okoli ognjenih zubljev in v tišini spremljajo prasketanje gorečih trupel. Izvem, da nosečnic, otrok, gobavcev in ljudi, ki so umrli od kačjega ugriza, ne zažgejo. Njihova trupla obtežijo s kamni in jih vržejo v sveto reko Ganges. Na pokopališče sem se ponovno vrnila zvečer. Pogled na gorečo grmado, v njej pa truplo, razbeljena lobanja, po kateri se topi koža umrlega. Nikoli ne bom pozabila te podobe. Naslednje jutro vstanem pred sončnim vzhodom. Pričakam ga ob reki skupaj z množico Indijcev. Ob jutranji molitvi v reko spuščam svečke. V zahvalo, da sem končno doma.

foto Irena Herak

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan


VIR: http://www.onaplus.si/eksplozija-obcutkov
INSTAGRAM: https://www.instagram.com/patsyinindia/

četrtek, 28. september 2017

Kjer je moja duša doma

Sem Erika. Nekateri me morebiti poznajo kot Patsy. Imam tri otroke. Prva je bila Patsy, blagovna znamka, pod katero že osem let ustvarjam modne dodatke, sedaj tudi oblačila iz koži prijaznih materialov. Drugi se je rodil ARTish, ki šteje že šest let, skupaj pa nama je uspelo združiti in predstaviti prek 500 slovenskih in tujih umetnikov. Moj tretji otrok je Ayan. Božji dar. Moja inspiracija, vir moči in vztrajnosti. Že skoraj pet let sem poročena z Indijcem in lahko rečem, da sem tudi sama pol Indijka pol Slovenka. Prvi obisk Indije mi je spremenil življenje, kot nisem nikoli pričakovala. Samo prepustila sem se. Rada bi vam zaupala svojo indijsko zgodbo.


Letos bo 13 let, kar sem prvič prišla v stik z Indijo. Bolj ko razmišljam, bolj se mi dozdeva, kako lepo so bile napeljane vse te čarobne niti, in kako zelo sem vesela in hvaležna, da sem slišala svoje srce. Da sem se poslušala in kljub vsemu vztrajala ter se skoraj na slepo predajala toku življenja, ki mi je bilo popolnoma neznano. Skregano z načinom, ki ga živimo tu, kjer sem rojena. Popolnoma skregano z logiko mojih staršev. Moje življenje v Indiji za njihove pojme namreč ni »normalno«. Sama pa se ubadam z mislijo, kaj sploh pomeni »normalno« življenje? Kaj ni bit življenja biti srečen? Tudi ljudje, ki so mi prihajali naproti, so k meni prišli z namenom. Sama verjamem, da me je Indija klicala k sebi. Na različne načine. Klicala me je, da se vrnem nazaj. Tja, kjer je moja duša doma.

Pred odpravo v Indijo nisem še nikoli potovala. Zaposlovali so me študij in tudi po tri študentska dela, tako da me raziskovanje novih nepozabnih dežel niti ni mikalo. Kljub temu pa se spominjam, da sva z očetom v otroštvu kdaj pa kdaj na televiziji skupaj gledala program Discovery in se čudila, kaj vse je tam zunaj. Vse se mi je zdelo tako ... nedosegljivo. Čarobno!
Za diplomo so mi nato starši podarili denar, s katerim naj bi si kupila avto. Twinga. Vendar jaz takrat nisem potrebovala avta. Klicala me je Ona. Tako zelo močno, da sploh nisem razmišljala o čem drugem. Brez vedenja, kam ali s kom, sem pobrskala po spletu in se zelo hitro odločila. V Indijo grem s Šerugo! Sveža diploma v žepu, sveža ljubezen in praznovanje 25. rojstnega dne v Indiji. Krasno! 

sreda, 26. julij 2017

Patsy Torbe / Patsy Bags

[ N O V O ] - Patsy torba! 

Material: žakljevina (znotraj) / ročno potiskan bombaž (zunaj) 
Velikost : 35cm x 35cm x 13cm 

Naročila in več informacij: info@patsy.si

FOTOGALERIJA VSEH TORB: KLIK

 

Beautiful People Wearing Patsy Clothes

Patsy FreeSize Dress

[ NOVA Patsy OBLEKA ] - freesize / oversize 

Izdelana iz 100% bombaža v snežno beli in nežni roza barvi. Organskega bombaža v mango rumeni in srebrno sivi barvi. Jeans denim materiala v temno modri barvi. 

Lahko je obleka. Lahko je t-shirt. Odvisno od stila, ki vam prija. Kolekcija je omejena. 

Več informacij in naročila prosim na info@patsy.si

* * * * * 
FOTOGALERIJA vseh oblek: KLIK !






Patsy Hand Block Print Dress

OBVESTILnik -> na voljo je samo še nekaj ZADNJIH kosov Patsy oblekic



Material: 100% bombaž
Velikost: S - M - L


FOTOGALERIJA vseh oblek: KLIK!

Naročila in več info prosim na: info@patsy.si