ponedeljek, 09. oktober 2017

Torta sredi puščave

Ko potuješ v skupini, si kot ovca, ki sledi svojemu pastirju. Ni ti treba skrbeti za rezervacijo sobe, lokalnih prevozov, letalskih vozovnic. Nič ti ni treba. Samo slediš in sprejemaš. Celo sredi puščave, kamor smo se za tri dni odpravili s kamelami, so nas nekega večera nenadoma presenetil s skrinjo mrzlega piva. Pivo? Tudi to lahko dobiš tu?

V življenju me velikokrat spremlja sreča. Za to krivim tudi svoj priimek Felicijan, ki izvira iz italijanske besede za srečo felicita. Sreča je bila na moji strani tudi na tistem puščavskem safariju. Na kameljo dogodivščino smo se odpravili iz pravljičnega puščavskega mesteca Džaisalmer, ki leži sredi puščave Thar, znane tudi kot Velika indijska puščava in tvori naravno mejo med Indijo in Pakistanom. Džaisalmer je znan po čudoviti trdnjavi, ki se iz tal dviguje kot ogromen peščeni grad, prav zares pa je tudi v celoti zgrajena iz peščenca.


Po mestecu znotraj trdnjave se po ozkih kamnitih uličicah danes sprehajajo številni turisti, pred stoletji pa je bila utrdba pomembno oporišče in postajališče za kamelje karavane, ki so celo do Evrope prevažale začimbe, svilo in opij.

Tu sem praznovala svoj 25. rojstni dan. V puščavi, kjer smo se kotalili po sipinah kot majhni otroci, jezdili pa v spremstvu strašno simpatičnih kamelarjev, domačinov, ki so nenehno pešačili za nami. Sprva so se mi smilili, a kasneje sem spoznala, da jih to delo osrečuje in so povsem zadovoljni. S tovrstnim načinom preživetja ne služijo slabo. Vedno nasmejani in dobrovoljni so nam ob večerih pripovedovali o svojih puščavskih dogodivščinah, opisovali svoje družine in delili z nami življenjske zgodbe. Njihove naloge so bile skrbeti za kameljo druščino, zvečer postaviti prenočišče na prostem, zakuriti ogenj, poskrbeli pa so tudi za večerje in zajtrke. Presenetili so me celo s pravo rojstnodnevno torto. Še sanja se mi ne, kako jim je to uspelo sredi puščave, a kot pravijo, je v Indiji mogoče prav vse.

foto Erika Felicijan
Poleg kamelarjev so bile prijazne tudi kamele. Mene je na hrbtu nosila Julija, s katero sva se krasno razumeli. Na glasno riganje in uhajanje vetrov sem se hitro navadila, uspelo mi jo je celo spraviti v galop. Že drugi dan ježe pa sem padla z nje, saj se je pod njenim trebuhom natrgal pas sedla. Med drsenjem proti strmi sipini pod menoj sem začela glasno vpiti »Na pomoč!« in res je k meni nemudoma pridrvel najbližji kamelar. Namesto da bi filmsko padla v njegov objem, sem dokaj neromantično telebnila nanj in s svojo velikostjo (presegala sem ga tako v kilogramih kot tudi v centimetrih) še njega podrla na tla. Naval smeha, ki je sledil, je odzvanjal še nekaj dni.

foto Erika Felicijan
 Najlepši trenutki v puščavi pa so bili vedno tisti, ki sem jih preživela v stiku z domačini. Po treh dneh ježe so bile moje mišice vse boleče, zato sem se odpravila na masažo. Obiskala sem mlado maserko na domu, klepetali sva še ure in ure po tem, ko je že opravila svoje delo. Pripovedovala mi je o kastnem sistemu, pa dogovorjenih porokah in mladih generacijah, ki se tu in tam uprejo tradiciji. Preden sem se poslovila, je do mene stopila še njena hči. Deklica me je objela in mi v roke stisnila drobcen prstan. Še vedno ga hranim v posebni škatli zakladov. Spominja me, da si v Indiji povsod toplo dobrodošel, domačini pa te pogostijo ne glede na to, ali imajo kaj ponuditi ali ne.

VIR: http://www.onaplus.si/torta-sredi-puscave
INSTAGRAM: https://www.instagram.com/patsyinindia/

2 komentarja:

  1. Kako poseben rojstni dan. In ta doživetja. Zanje mora človek imeti res nekaj več kot le vsakdanjo srečo ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Do you need free Twitter Followers?
    Did you know you can get these ON AUTOPILOT & ABSOLUTELY FOR FREE by using Like 4 Like?

    OdgovoriIzbriši