Ko sem se popolnoma sama odpravila v Indijo, sem v svojem življenju povzročila kup nepričakovanih sprememb. Prvič sem imela v rokah vajeti in sama sem ustvarila vsak trenutek, stala za vsako odločitvijo, nisem bila odvisna od nikogar, bila sem povsem sama na čisto drugem koncu sveta. In na trenutke sem se počutila tako majhno ...
300 km po evropskih cestah ni nič posebnega. V Indiji pa je to izvedljivo le po ekspresni avtocesti, sicer pa je treba čas potovanja približno podvojiti. Moja prva izkušnja nočne vožnje do Pondicherryja je bila nepozabna. Predvsem pa neprespana.
Čeprav sem imela v roki vozovnico, sem vseeno morala še nekajkrat preveriti, ali je prava ali ne. Ali gre avtobus tja, kamor želim, ali ne. Do odhoda je bilo še nekaj časa, ura se je bližala deseti zvečer, na avtobusni postaji pa ne duha ne sluha o še kakem svetlopoltem popotniku, večinoma sami domačini, več ali manj moški, sem in tja kakšna družina. Takrat sem nosila zelo kratko pričesko in tudi zaradi visoke postave ter neženstvenih oblačil so me verjetno mnogokrat zamenjali za moškega, zato sem se počutila manj izpostavljeno, varnejšo. Velikokrat pa opažam, da dekleta, ki potujejo po Indiji, niti ne razmišljajo, kakšna je tam kultura oblačenja in so napravljena preveč izzivalno, kar posledično pomeni več opazovalcev. Bog ne daj, česa hujšega.
Od čakanja ter razbolenih ramen in hrbta zaradi pretežkega nahrbtnika (zvezkov in šolskih potrebščin za šolo Piali sem se že znebila, do Aurovilla pa sem tovorila nekaj litrov čistil, ki naj se jih tam ne bi dobilo) sem na postaji iskala sedež in edini, ki je še bil na voljo, je bil poleg mlade Indijke. Že po nekaj trenutkih sva se zaklepetali. Občutek je bil, kot da se poznava že vrsto let. Ime ji je bilo Kanika, nekaj let mlajša od mene, ki se je iz Bangaloreja vračala domov k mami. Očeta ni imela več in živeli sta sami. Tisti večer se nobena od naju ni zavedala, da to najino srečanje ni zadnje, da bova postali najboljši, dušni prijateljici in da naju čaka mnogo skupnih dogodivščin. To noč sem na tej lokalni avtobusni postaji našla indijsko sestrico, mojo Didi. V tistih nekaj minutah pogovora, ki so nama bile dane, nama je uspelo izmenjati elektronska naslova, potem pa sem se že morala vkrcati v svoje vozilo.
Sedež sem imela poleg prijazne indijske družine, ki me je med vožnjo skoraj posvojila in počutila sem se varno. Potovali smo pri odprtih oknih, zato sem se zavita v toplo odejo, se s kapo na glavi prepustila udobnemu zibanju in izmučena zadremala. Pa ne za dolgo, saj me je iz globokega spanca prebudilo glasno ropotanje, skakanje avtobusa in moja prva misel je bila, da so odpadla kolesa! Zunaj je bila trda tema in prav tako temno v avtobusu, vsi so mirno spali, nihče ni bil buden. Ne, niso odpadla kolesa, to je bila indijska avtocesta, polna lukenj, nastalih izpod teže tovornjakov, avtobusov in drugih vozil. Nekje na polovici poti smo imeli krajši postanek, potniki so poskakali iz avtobusa, se pretegovali, skrivaj opravili malo potrebo, jaz pa sem kot okamenela opazovala okolico in spet me je prešinila misel: Moj bog! Kje sem? Kam sploh grem? V takih trenutkih, ki ti za sekundo zameglijo um, ustavijo utrip srca in te skoraj spravijo v jok, moraš globoko zadihati, se upreti paniki in se bodriti, češ, vse bo v redu. Verjeti, da ti je to namenjeno. Mešanica lepih in grdih trenutkov nas prisili, da dojemamo drugače, čutimo in doživljamo drugače. In prepričana sem, da to zna le Indija. V nasprotnem primeru je edina rešitev ta, da stisneš rep med noge in odpotuješ nazaj v urejeno okolje, kjer nas družba dela otopele in brezčutne.
Malo pred sedmo zjutraj smo prispeli v obmorsko mestece Pondicherry in z veseljem sem ob izstopu z avtobusa ugotovila, da so na njem še vedno vsa štiri kolesa. Bilo je oblačno, izjemno vlažno in vetrovno in dokaj hitro mi je uspelo najti voznika rikše, ki me je odpeljal v lov za sobo. Auroville kamor sem bila namenjena, je bil oddaljen slabih 20 km, a ker se mi Matej ni nič oglasil, sem se odločila, da ostanem nekaj dni v tem očarljivem mestecu, kjer je bilo še vedno moč čutiti vpliv kolonialne Francije. Kraj me je nekako spominjal na Portorož, moj indijski Portorož. Poln indijskih turistov, tujih popotnikov skoraj da nisem srečala in priznam, na trenutke sem se počutila zelo osamljeno. Glasno bučanje morja je še bolj razburkalo moja čustva in prvič sem začutila moč narave, začutila, kako zelo majhen je človek in kako zelo je pomemben vsak trenutek našega življenja, saj nas lahko v nekaj trenutkih odplakne en sam samcat val in nas preprosto ni več. Ker nisem bila nikoli biti sama, so bili dnevi tukaj dober preizkus zame, lepo popotovanje vase.
Še dodatno pa mi ga je olepšala slonica po imenu Lakšmi, ki me je v bližnjem templju, kamor sem zahajala vsak dan, za nekaj rupij in banano blagoslovila s svojim dolgim rilcem. Lakšmi je sicer boginja obilja in napredka, duhovnega in materialnega, ime pa izvira iz sanskrtske besede Lakšme, kar pomeni cilj ali namen.
300 km po evropskih cestah ni nič posebnega. V Indiji pa je to izvedljivo le po ekspresni avtocesti, sicer pa je treba čas potovanja približno podvojiti. Moja prva izkušnja nočne vožnje do Pondicherryja je bila nepozabna. Predvsem pa neprespana.
Čeprav sem imela v roki vozovnico, sem vseeno morala še nekajkrat preveriti, ali je prava ali ne. Ali gre avtobus tja, kamor želim, ali ne. Do odhoda je bilo še nekaj časa, ura se je bližala deseti zvečer, na avtobusni postaji pa ne duha ne sluha o še kakem svetlopoltem popotniku, večinoma sami domačini, več ali manj moški, sem in tja kakšna družina. Takrat sem nosila zelo kratko pričesko in tudi zaradi visoke postave ter neženstvenih oblačil so me verjetno mnogokrat zamenjali za moškega, zato sem se počutila manj izpostavljeno, varnejšo. Velikokrat pa opažam, da dekleta, ki potujejo po Indiji, niti ne razmišljajo, kakšna je tam kultura oblačenja in so napravljena preveč izzivalno, kar posledično pomeni več opazovalcev. Bog ne daj, česa hujšega.
Od čakanja ter razbolenih ramen in hrbta zaradi pretežkega nahrbtnika (zvezkov in šolskih potrebščin za šolo Piali sem se že znebila, do Aurovilla pa sem tovorila nekaj litrov čistil, ki naj se jih tam ne bi dobilo) sem na postaji iskala sedež in edini, ki je še bil na voljo, je bil poleg mlade Indijke. Že po nekaj trenutkih sva se zaklepetali. Občutek je bil, kot da se poznava že vrsto let. Ime ji je bilo Kanika, nekaj let mlajša od mene, ki se je iz Bangaloreja vračala domov k mami. Očeta ni imela več in živeli sta sami. Tisti večer se nobena od naju ni zavedala, da to najino srečanje ni zadnje, da bova postali najboljši, dušni prijateljici in da naju čaka mnogo skupnih dogodivščin. To noč sem na tej lokalni avtobusni postaji našla indijsko sestrico, mojo Didi. V tistih nekaj minutah pogovora, ki so nama bile dane, nama je uspelo izmenjati elektronska naslova, potem pa sem se že morala vkrcati v svoje vozilo.
Sedež sem imela poleg prijazne indijske družine, ki me je med vožnjo skoraj posvojila in počutila sem se varno. Potovali smo pri odprtih oknih, zato sem se zavita v toplo odejo, se s kapo na glavi prepustila udobnemu zibanju in izmučena zadremala. Pa ne za dolgo, saj me je iz globokega spanca prebudilo glasno ropotanje, skakanje avtobusa in moja prva misel je bila, da so odpadla kolesa! Zunaj je bila trda tema in prav tako temno v avtobusu, vsi so mirno spali, nihče ni bil buden. Ne, niso odpadla kolesa, to je bila indijska avtocesta, polna lukenj, nastalih izpod teže tovornjakov, avtobusov in drugih vozil. Nekje na polovici poti smo imeli krajši postanek, potniki so poskakali iz avtobusa, se pretegovali, skrivaj opravili malo potrebo, jaz pa sem kot okamenela opazovala okolico in spet me je prešinila misel: Moj bog! Kje sem? Kam sploh grem? V takih trenutkih, ki ti za sekundo zameglijo um, ustavijo utrip srca in te skoraj spravijo v jok, moraš globoko zadihati, se upreti paniki in se bodriti, češ, vse bo v redu. Verjeti, da ti je to namenjeno. Mešanica lepih in grdih trenutkov nas prisili, da dojemamo drugače, čutimo in doživljamo drugače. In prepričana sem, da to zna le Indija. V nasprotnem primeru je edina rešitev ta, da stisneš rep med noge in odpotuješ nazaj v urejeno okolje, kjer nas družba dela otopele in brezčutne.
Malo pred sedmo zjutraj smo prispeli v obmorsko mestece Pondicherry in z veseljem sem ob izstopu z avtobusa ugotovila, da so na njem še vedno vsa štiri kolesa. Bilo je oblačno, izjemno vlažno in vetrovno in dokaj hitro mi je uspelo najti voznika rikše, ki me je odpeljal v lov za sobo. Auroville kamor sem bila namenjena, je bil oddaljen slabih 20 km, a ker se mi Matej ni nič oglasil, sem se odločila, da ostanem nekaj dni v tem očarljivem mestecu, kjer je bilo še vedno moč čutiti vpliv kolonialne Francije. Kraj me je nekako spominjal na Portorož, moj indijski Portorož. Poln indijskih turistov, tujih popotnikov skoraj da nisem srečala in priznam, na trenutke sem se počutila zelo osamljeno. Glasno bučanje morja je še bolj razburkalo moja čustva in prvič sem začutila moč narave, začutila, kako zelo majhen je človek in kako zelo je pomemben vsak trenutek našega življenja, saj nas lahko v nekaj trenutkih odplakne en sam samcat val in nas preprosto ni več. Ker nisem bila nikoli biti sama, so bili dnevi tukaj dober preizkus zame, lepo popotovanje vase.
Še dodatno pa mi ga je olepšala slonica po imenu Lakšmi, ki me je v bližnjem templju, kamor sem zahajala vsak dan, za nekaj rupij in banano blagoslovila s svojim dolgim rilcem. Lakšmi je sicer boginja obilja in napredka, duhovnega in materialnega, ime pa izvira iz sanskrtske besede Lakšme, kar pomeni cilj ali namen.
VIR: OnaPlus https://www.onaplus.si/do-pondicherryja-in-slonice-laksmi
 |
| foto Erika Felicijan |
 |
| foto Erika Felicijan |
 |
| foto Erika Felicijan |
