Čarobni svet gdč. Patsy: Slovenka v Indiji (2. del) Eksplozija občutkov

torek, 3. oktober 2017

Slovenka v Indiji (2. del) Eksplozija občutkov

Milijarda prebivalcev, milijoni brezdomcev in revežev, vonj po kadilu, guruji v belih haljah, čudovite barve, mistika, pravljičnost, mamljivi okusi začimb, vonj po chaiu, starodavna mesta, svila, svete krave, hiter tehnološki napredek na eni strani in revščina na drugi. Igra nasprotij. Nepopisno doživetje! Dežela, ki jo preprosto morate obiskati, začutiti, videti, zavohati. Pravijo, da je Indija popoln kulturni šok najvišjega razreda. A moja zgodba je drugačna. Kulturni šok sem doživela, ko sem se vrnila v Ljubljano.

foto Erika Felicijan

Težko pričakovan odhod na letališče, kjer sem se podala na svoje prvo potovanje. Prvič na letalo. Ničesar nisem pričakovala. Niti od skupine ljudi, ki sem jih tam spoznala prvič in s katerimi bom nato preživela skoraj mesec dni v neznani državi, niti od Indije same. Kljub vprašanjem prijateljev, ki so se glasili (Indija? Tvoje prvo potovanje? Kaj pa, če bi malo premislila in odšla kam drugam? Mogoče v London? Kaj pa kulturni šok in smrad ter svinjarija pa to?), sem se prepustila toku dogodkov, ki so mi spremenili pogled na življenje.Odleteli smo iz Ljubljane in po skoraj sedmih urah prispeli na letališče v New Delhi. Prvi stik z nasičenim zrakom, množicami ljudi, zvoki trobelj … Bilo je ponoči. Stala sem sredi množice neznancev, a občutila nisem ničesar. Nobene zmedenosti, šoka, smradu (čeprav je bil prisoten). Ničesar. Samo srečo, da sem uresničila sanje. Vonj po Indiji? Tega ne znam opisati. Ne diši, tudi ne smrdi, ampak v njem je nakopičeno vse. Val občutkov, hvaležnosti in posebnega miru je planil vame. Tukaj sem! Evo me! Sedaj pa mi pokaži!

V Varanasi smo leteli šele zjutraj, kar je pomenilo, da smo si morali do takrat na tleh letališča pripraviti ležišča, piknik odeja pa se je šibila pod težo domače salame, kruha in ostalih priboljškov. Naslednje jutro me je zbudil prvi sončni vzhod. Na 25. rojstni dan me je prebudila Indija.

foto Erika Felicijan

V labirintu ozkih in umazanih ulic starega mesta smo se skozi množico romarjev, svetih krav, ogromnih gmot iztrebkov in gomil smeti prebili do hotela. Tuš, straniščna školjka, nad njo gekon, postelja brez jogija, na kateri človek vseeno v trenutku zaspi. Pogled iz hotelske terase mi je vzel dih. Pred mano sveta reka Ganges, gost in topel zrak, nasičen s specifičnim, a neznanim vonjem, na obrežju množice romarjev in domačinov. Ni mi dalo miru, morala sem se pomešati med ljudi. Guruji dolgih sivih brad, saduji v oranžnih haljah, ljudje, ki v reki perejo perilo, radovedne oči domačinov, ki kljub bedi in umazaniji izžarevajo srečo, veselje do življenja in nekakšna spokojnost.

foto Erika Felicijan

Nenadoma se znajdem med množico moških, ki nosijo les, obdaja nas gost dim, čuden vonj. Saje v mojih laseh in v nosu, medtem ko se vsi pomikajo v isto smer. Ugotovim, da se nahajam na svetem mestu. Na mestu, kjer nedotakljivi sežigajo trupla pokojnih. Nikjer nobenih krikov, solz, žensk. Ljudje samo stojijo okoli ognjenih zubljev in v tišini spremljajo prasketanje gorečih trupel. Izvem, da nosečnic, otrok, gobavcev in ljudi, ki so umrli od kačjega ugriza, ne zažgejo. Njihova trupla obtežijo s kamni in jih vržejo v sveto reko Ganges. Na pokopališče sem se ponovno vrnila zvečer. Pogled na gorečo grmado, v njej pa truplo, razbeljena lobanja, po kateri se topi koža umrlega. Nikoli ne bom pozabila te podobe. Naslednje jutro vstanem pred sončnim vzhodom. Pričakam ga ob reki skupaj z množico Indijcev. Ob jutranji molitvi v reko spuščam svečke. V zahvalo, da sem končno doma.