Letos bo 13 let, kar sem prvič prišla v stik z Indijo. Bolj ko razmišljam, bolj se mi dozdeva, kako lepo so bile napeljane vse te čarobne niti, in kako zelo sem vesela in hvaležna, da sem slišala svoje srce. Da sem se poslušala in kljub vsemu vztrajala ter se skoraj na slepo predajala toku življenja, ki mi je bilo popolnoma neznano. Skregano z načinom, ki ga živimo tu, kjer sem rojena. Popolnoma skregano z logiko mojih staršev. Moje življenje v Indiji za njihove pojme namreč ni »normalno«. Sama pa se ubadam z mislijo, kaj sploh pomeni »normalno« življenje? Kaj ni bit življenja biti srečen? Tudi ljudje, ki so mi prihajali naproti, so k meni prišli z namenom. Sama verjamem, da me je Indija klicala k sebi. Na različne načine. Klicala me je, da se vrnem nazaj. Tja, kjer je moja duša doma.
Pred odpravo v Indijo nisem še nikoli
potovala. Zaposlovali so me študij in tudi po tri študentska dela, tako
da me raziskovanje novih nepozabnih dežel niti ni mikalo. Kljub temu pa
se spominjam, da sva z očetom v otroštvu kdaj pa kdaj na televiziji
skupaj gledala program Discovery in se čudila, kaj vse je tam zunaj. Vse
se mi je zdelo tako ... nedosegljivo. Čarobno!
Za
diplomo so mi nato starši podarili denar, s katerim naj bi si kupila
avto. Twinga. Vendar jaz takrat nisem potrebovala avta. Klicala me je
Ona. Tako zelo močno, da sploh nisem razmišljala o čem drugem. Brez
vedenja, kam ali s kom, sem pobrskala po spletu in se zelo hitro
odločila. V Indijo grem s Šerugo! Sveža diploma v žepu, sveža ljubezen
in praznovanje 25. rojstnega dne v Indiji. Krasno!
