Čez dan sta njeno dvorišče preletavali 2 podgani. Tišina. Brez posebnega dogajanja. Po navadi tam sedijo ženske iz bližnjih vasi. Čakajoč hčerke, ki so prišle splavit. Posiljene. Po vsej verjetnosti. Še ne poročene in v tem stanju sramota za družino.
Ona je vaška zdravnica, ginekologinja, porodničarka. Vse.
Padel je mrak, v hiši tišina. Še elektrika je odšla za nekaj minut in okolica je potonila v temo. Le troblje mimo vozečih pošastnih kamionov je bilo slišati. Kak tuk tuk sem in tja. In odmeve mnogih ptic, ki domujejo tu blizu. Papige. Pavja družina. Črni irokezec z rdečo zadnjico.
Mirujem ob sijaju sveče. In na enkrat zaslišim škripanje ograje in železnih vrat. Glasovi moških in žensk. In otrok. Sklonim se čez ograjo balkona, pogledam proti njeni hiši. 2 ženski podpirata nosečnico, za njima še 4 glasne ženske z otroci, za njimi moški. Ona pride ven iz hiše, odklene skrivnostno sobo, ki se skriva za železnimi vrati. Nosečnico odpeljejo notri. Vrata se zapro, zunaj pa med spremljevalkami poteka burno zbiranje bankovcev. Za kasnejše plačilo.
Čakam, pripravljena na glasno ječanje ženske. A za železnimi vrati nobenega zvoka. Le čez nekaj minut oddaljen mil zvok malega bitjeca. Železna vrata se odpro, ven pride Ona. Ženske se lotijo čiščenja sobe z vodo. Še vedno nobenega zvoka. Kmalu zatem pa ven prinesejo malo štručko, zavito v blago. Za njo pa počasi in vidno utrujena prikoraka štručkina mati.
Vsega skupaj mogoče ena ura. Od njenega prihoda in odhoda.
Moč ženske.
In skrivnost življenja.
