Spominčice...

Ne pomnim tako zoprnega meglenega vremena. Resnično sem ga že sita! Se samo meni zdi ali je na splošno nekaj "čudnega" in težkega v zraku? Kamorkoli se obrnem, vre. Kot da bo vsak čas huda eksplozija vseh mogočih čustev, ki tičijo v nas in nas stiskajo v kot. Še toliko težje mi je, ker sem nekaj tednov nazaj brezskrbno z vsem telesom in čutili srkala tropsko sonce in polnila baterije z nepopisno lepo energijo okoli sebe. Ampak ja.  Tukaj in zdaj. To je bistveno. Če že ni sonca, si ga moramo priklicati in se ne vdati. Jaz si ga vsake toliko pričaram z babičino spominsko knjigo, ki jo čuvam, kot največji zaklad. Moja draga babi Fani. Z mano je vsak sleherni dan ...