Tegale do potankosti natančno izdelanega Ježka (z Žirafo sva ga poimenovali Franjo) so ustvarile magične ročice Sovice Oke oz Urške Veber. Danes je pricapljal do naju, ker ga je Sovica poslala na posebno skrivno misijo...
O JEŽU IN LISICI (Srbska pravljica)
Lisica je vprašala ježa: »Koliko pameti imaš?«
»Samo eno,« je odgovoril ježek.
»Jaz pa imam petinsedemdeset pameti,« se je širokoustila lisica.
»Ne verjamem! To mi moraš priseči na posvečenem kraju.«
»Na posvečenem kraju? Kje pa je to?«
Ježek je pospremil lisico do pasti, ki jo je lovec nastavil v gozdu.
»To je posvečeno mesto! Nastavi taco.«
Lisica je stopila na železo, vzmet je usekala in jo zgrabila.
»O gorje mi, kako se bom rešila?« je javkala lisica.
»Kako naj vem?« je rekel ježek, »saj imam eno samo pamet, ti pa jih imaš petinsedemdeset.«
»Že vidim, da me je kaznovalo, ker se se širokoustila. Prosim te, ježek, svetuj mi, kako naj se rešim tegale železa.«
»Ko pride lovec, se potuhni, kot da si mrtva,« je rekel ježek.
»Ko te bo sunil s čevljem, se ne premakni. Nato te bo vzel iz pasti in te položil na zamljo. Takrat pa steci, kar moreš!«
Prišel je lovec, sunil lisico s škornjem, in ko je videl, da se ne premakne, je razklenil past ter položil lisico na zemljo. Preden se je obrnil, jo je lisica že ucvrla po bregu. Nikoli več se ni hvalila, da ima petinsedemdeset pameti.
