O d k l o p .

2012. Leto sprememb. Poglabljanj vase. Nenehnega (res aktivnega) dela na sebi. Huh! A še vseeno te nevede vase posrka navidezna razburkana reka, ki te odplavi. Daleč stran od sebe. Občutek, kot da si v centrifugi, in ne moreš izstopiti ven. Utrujajoče. Čeprav se počutim kot nekaj20letnica se zavedam, da Življenje dirja z neverjetno naglico. Včasih kar švigne mimo mene. Niti ozrem se ne za Njim. Ker baje ni časa. Kaj sploh je ČAS?

ČAS je TUKAJ in ZDAJ. Točno ta trenutek. Ne preteklost. In ne prihodnost. Zdele. Točno zdele. Vsakemu trenutku se je treba prepustiti. Ker ti nasproti pride z določenim namenom. Brez upiranja. Sabo bodi. Se prepusti. In uživaj v tem kar ti je podarjeno. . . Pa vendar ni vedno lahko. Ker nas niso tega "učili". Ravno obratno. Delaj to, kar je prav. In ne to, da ti je fajn. Bulshit!

Pred "prazniki" smo z Žužo in Vinkom spokali kufrčke. In se za nekaj dni popolnoma odklopili. Celo telefon se je na poti kar sam odločil, da ima dovolj. Čez nekaj dni se je vseeno vrnil nazaj. Datiran na 14.2. Smešno. Čakala nas je prečudovita kamnita hišica. Slastni zajtrki na terasi. Neskončne debate o odnosih (takšnih in drugačnih). In še o čem. Srkanje knjig. In odličnega vina. Jutranji tek in joga ob morju. Črički. Žabe. Želve. Razvajanje želodca s preslastno hrano. Predvsem pa mir. Mir v srcu. Mir v sebi. Občutek polnosti. Sreče. Hvaležnosti. Lepote Življenja.

.Življenje. = .Uživanje.
Je tako?

Prečudovit pogled z vrhnje terase . . .

 

Polna skleda. Tiramisuja. Domačega.

Zeleno. Ker te ljubim. Zeleno.

Ni šlo brez tega. Kljub vsemu . . .