P r a d a .

Uf. Želja po svojem smrčku in 4 tačkah je vedno večja. Tole je Prada. Na obisku pri Žirafi pred nekaj dnevi.

foto: Erika Felicijan

Žirafin ZEN kotiček.

Gdč. Žirafa že od novembra čaka na svoj zen kotiček. In sva se s s prvimi pomladnimi žarki tudi midve zbudili in končno pljunili v roke. In sva kitali. Pa brusili, da se je verjetno kadilo vse do Šiške. Švicali in ne vem kolikokrat prebarvali, da sva se rešili oranžne. In evola. Zen kotiček je končan . . . In zadovoljstvo, da sva zmogli, neizmerno. JuHej!
 

foto: Patsy

Kje sta doma Vinko in Žirafa?

Nekaj vas je že bilo na čaju v pisanem domeku Vinka in Žirafe. Ostali pa toplo vabljeni. V naš barven tempelj. Na čaj. Klepet. Ali pa kar tako.

This is Patsy!

Welcome to my colorful world!

With this short video i represented my work and Patsy at Bienale slovenske neodvisne ilustracije 2011.

video: Matej Povše
fotografije: Patsy 

Lupčka mu je dala!

Vinko je danes dobil nenapovedan obisk. Presenetila ga je čudovita in vsa sijoča gospodična Darilonca. Vam rečem, to je bila ljubezen na prvi pogled...

Jst + Žirafa + Fani

Having Fun All the Time! Wanna join?

foto: Matej Povše

Sončarica?

Te dni je Žirafa čisto podivjana in razigrana. Ne vem, ali ji škoduje tale vročina (kar načeloma žiraf ne bi smelo motiti) ali pa jo razganja kar tako. Ker je srečna. In se ima fajn. Res fajn.

Nekaj dni nazaj sva gledali film Breakfast at Tiffany's in dozdeva se mi, da se je Žirafa malček zaljubila v čudovito Audrey Hepburn. Že 2 dni govori samo še o njej.

Včeraj, ko smo imeli z Vilinčki, Patsolinkami in Brzletkami fotošuting, se je nenehno nastavljala fotoaparatu, koketirala z njim in pozirala s svojimi novimi sončnimi špegli. 

Ker ona je sedaj kul.

Ona ni več "rejbenkarica", kot vsak drugi, ki pride mimo naju.

Ampak ona je sedaj drugačna.

In ne vem kako naj ji dopovem, da niti malo ni podobna Audrey. No, pa saj ne rabi vedeti. Kar naj misli, da je.

Dost Mam!

Je rekla Žirafa, zacepetala z vsemi nogami, pomigala z ušesi in se s prekrižanimi nogami trmasto usedla v kot. "Hočem nova oblačila! In to danes, ker drugače ne grem jutri nikamor!" je po ateljeju odmeval cvileč glas. Po napornem tednu, polni luni in še mrku po vrhu, ji nisem mogla oporekati. Da o njenem milem pogledu ter mežikajočih dolgih trepalnicah ne govorim.

In smo šle.

Fani na krmilu.

 Žirafa zadaj v košari. 

V šoping. 

Po babje.

Po cotke.

Pa po nova stajliš kopitca.

Brez žirafastih vzorcev, seveda.

In novo ovratko.

Fani, pa je za potrpežljivost dobila čisto pravi klobuček.

In Žirafa. 

Da vidite sedaj njo.

Kako ponosno koketira po ateljeju in pripravlja veselo druščino za jutrišnji pohod v mesto.

Najdete nas na Bregu v Ljubljani.

Stojnica #14.

(od 9:00 do 16:00) 

Frči Frči Frči ... in se kadi.

Le kaj v svoji Ustvarjalni Kuhinji pripravljata Patsy in Žirafa ?

Čisto NOVE Putkaste Obroče za Lase! 

Klik Klik Klik .... 

Kdo je za Sladko?

Še več CUKRA pa najdete TUKAJ .... 

Cukrast pozdrav.

Patsy & Žirafa

Novi Rajfki ...

Z Žirafko sva bili pridni in uspelo nama je pričarati 2 čisto nova Rajfka z Vilinčkoma ...

Še več Vilinčkov pa najdete TUKAJ!

Vonj po spominčicah ...

Obožujem dež, četudi me ujame na kolesu (včeraj recimo). Ni lepšega občutka, ko narava "pljuva" po tebi, ti pa se samo smejiš in se ji ne upiraš... No, ni ravno tako idilično, ker znajo odpovedati zavore, čebelica Fani se prične pritoževati, da se jih skupaj lepijo krila. In Žirafa. Ta je res nekaj posebnega. Svoj vrat steguje naokoli, vohlja za cvetlicami in z dolgim jezikom lovi dežne kaplje (sem in tja pa si drzne oblizniti kakega mimoidočega). Si predstavljate to podobo na cesti? Razmočena Patsy z obrazom kot panda (beri razmazana maskara), tečna Fani in "malce" posebna Žirafa, ki vsake toliko ne ve kam s svojo 5 nogo. Vam rečem, nam nikoli ni dolgčas.

Skoraj vsak dan se s kolesom (vse 3) peljemo skozi ljubljansko tržnico. Obvezno mimo cvetlic, ker drugače Žirafe ne prepričam, da spravi svojo 5to nogo nazaj v košaro in preneha z nepotrebnim zaviranjem. In vsak teden si vse 3 privoščimo največji možen šopek cvetlic kar je mogoče. Trenutno se kopamo v dišečem oblaku prečudovitih potonik, ki se jih ne moreš nagledati. Če zaprem oči, me njihov vonj popelje daleč nazaj k svoji babici, ki je imela resnično pravljičen vrt. In največje veselje je bilo, ko sem se lahko izgubila med vsemi njenimi cvetlicami in poskrbela, da je bila najina miza vedno cvetlična. In na tistem vrtu so bile tudi njene dragocene Potonike. Dišeče in drhteče cvetlične glave, ki so mi vedno pokimale v pozdrav....
Takrat se mi je zdelo, da pot s Fičkotom do Vojnika traja celo večnost. So pa to bila definitivno najlepša poletja v mojem življenju.
Čemu taka nostalgija zadnje čase?
Vremena ne morem kriviti. Žirafe in Fani tudi ne.
Očitno že mora biti tako...

ps: Naj omenim, da babičina Potonika še vedno živi. Dedek je namreč že dolgo let nazaj njeno korenino po pošti poslal moji mami, ki jo je zasadila v našem domačem vrtu ...