Prikaz objav z oznako slovenka v Indiji. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako slovenka v Indiji. Pokaži vse objave

četrtek, 7. februar 2019

Slovenka v Indiji (7. del) Vrnitev v Indijo

Pred dnevi sem pospravljala predale svoje sobe na domu mojih staršev in našla škatlo, v kateri so bili spominki s prvega potovanja po Indiji. Vanjo sem shranila vsak kamenček, vrvico, listek, celo napol preperelo škatlico vžigalic. Na dnu sta celo ležala stara izpiska letalskih vozovnic do Delhija, kamor sem odletela tri leta po svojem prvem stiku z deželo, ki mi je tako segla v srce.

Med prvim in drugim obiskom Indije se je zgodilo veliko, za ponovno potovanje pa je bilo treba prihraniti kar nekaj denarja. Našla sem prvo redno zaposlitev, ki mi je bila v veselje in predvsem izziv, bila sem v resni partnerski vezi, imela veliko prijateljev, življenje je teklo po ustaljenih tirih. Spomnim se, da je steno takratnega stanovanja v Ljubljani krasila ogromna fotografija, moja prva, ki sem jo naredila v Varanasiju na letališču. Uspelo mi je ujeti trenutek, ko je pred izhodom letališča stala gruča moških, pogled vseh pa je bil usmerjen vame. Neštetokrat smo s prijatelji stali pred njo in vsak zase šteli brkate postave ujetih gospodov. Vsakič znova smo odkrili nov rezultat. Nekaterim ni bila všeč, celo malce srhljiva se jim je zdela, meni pa je bila vsakdanji opomnik, da me Indija čaka.

Tri leta so minila, da sem zbrala pogum in se odpravila nazaj. Tokrat v lastni režiji. Želela sem izkusiti, kako je potovati brez pastirja. Kako je, ko moraš sam organizirati celo pot, od prevoza do prenočišča, in se pogajati za vsako rupijo. Biti sam v tako ogromni neznani deželi. Ali bo še vedno tako lepo kot prvič? Takšne misli mi niso dale miru, in ko mi je končno uspelo pripraviti nahrbtnik, se mi je na potovanju pridružil tudi partner.

Prvih nekaj dni sva preživela v Delhiju, kjer sva se soočala z dolgimi urami čakanja in prerivanja na železniški postaji ter tekom z enega okenca na drugega. Ko nama je uspelo uskladiti želje s časom, ki sva ga imela na razpolago, sva se napotila v Puškar in Varanasi, kraja, ki sta me že ob prvem obisku tako navdušila. Za konec pa sva pustila rajske Andamanske otoke, ki skupaj z Nikobarskimi predstavljajo skupino 576 otokov, lociranih v skrajnem južnem predelu Bengalskega zaliva v Indijskem oceanu, kar 26 izmed teh pa je še vedno nenaseljenih in neokrnjenih.

A najprej nepozabna vožnja z vlakom do Puškarja. Najina sedeža sta bila tik pod klimatsko napravo, ki naju je ohladila, pa tudi prehladila. Na tej sedemurni poti sva bila kar polovico časa tiho, v mislih pa premlevala, ali sva se sploh vkrcala na pravi vlak. Moj partner je strmel skozi okno, mimo katerega so švigala posušena drevesa, neskončna ravnina, sem in tja pa še kakšna postava v pisanem sariju. »Pa kam hudiča me pelješ?!« je nelagodnih oči izdavil. »Počakaj, saj boš videl!« sem ga pomirila. In res sva srečno prišla na želeni cilj. V Puškarju sva z železniške postaje do hotela ujela taksi. Usoda je hotela, da si ga deliva z angleško popotnico. Zaklepetali smo se in zaupala nama je, da je modna oblikovalka, ki večino leta preživi v Indiji, v Puškarju pa ima svoj studio, kjer ji šivajo oblačila. Kako krasno se mi je zdelo, da je kaj takšnega sploh mogoče. Kako zelo pogumna je, da potuje sama, sem pomislila in opazila, kako zelo srečna in lepa je bila. Živela je svoje sanje. In to v Indiji! Tako kot jaz, deset let kasneje.

V hotelu pa pravi kaos. Ko sva prišla do recepcije, je tam nastala cela kolobocija. Francoski par, zelo očitno pod močnim vplivom prepovedanih substanc (ki v Puškarju, hipijevskem mestecu, pravzaprav niso nedovoljene) nikakor ni želel zapustiti hotela in Bablu, šef recepcije, je zaljubljenca skoraj na kolenih rotil, naj si prenočišče poiščeta drugje. Naporna misija, da ju vržejo iz hotela, je na koncu le uspela, a prav komično sva zasanjana Francoza, bosa in v svojem svetu, s partnerjem naslednje dni še videla tavati po mestu.

Resnično preizkušnjo sva doživela na poti do Andamanskih otokov. Sprva vse do odhoda niti nisva bila povsem prepričana, ali sta letalski vozovnici, ki ju drživa v rokah, veljavni ali ne. Iz Varanasija sva se najprej z vlakom odpravila v Kalkuto. Vožnja je trajala dolgih 15 ur, pot pa sva si delila z mišmi, mladimi družinami, nekajmesečnimi dojenčki in Indijci, ki so nenehno rigali, prdeli in smrčali. Svojstvena dogodivščina indijskega potovanja z vlakom. Po prihodu v Kalkuto sva se takoj odpravila na letališče. Čeprav naju je let čakal šele naslednje jutro, sva nestrpno preverila, ali sta najini letalski vozovnici pravi. Vse je držalo. Lahko bi si oddahnila. Pa sva močno deževno noč preživela na letališču. Ure so se vlekle, kratkočasili pa so me pogledi na stevardese v prevelikih čevljih in pisane sarije, ki so švigali mimo naju. Tik pred vkrcanjem na letalo sva proti jutru na naslovnici časopisa opazila velik rdeč naslov, ki je opozarjal na močan ciklon vzdolž obale Kalkute. Skoraj bi me kap, a nama ni preostalo drugo, kot da sedeva na letalo.

Ne glede na težave je bila lekcija tokratnega potovanja prepustiti se. V Indiji namreč ne moreš mimo tega, da te nekje nekdo ne prinese naokoli. Naj bo to voznik rikše, ki te pripelje nekam, kamor sploh nisi želel, ali naključni mimoidoči, ki v tvojih rokah opazi 'popotniško biblijo' Lonely Planet, prvi znak, da si v Indiji prvič in da rabiš pomoč. Če ti uspe prestati vse to z mislimi, da bo vse v najlepšem redu, se ti obeta nepozabna dogodivščina. Odprte oči in odprto srce pa ti nasproti pripeljejo čudovite ljudje in sorodne duše, domačine ali popotnike. Meni je to potovanje prineslo nove prijatelje, s katerimi smo v stiku še danes, dojela pa sem tudi, da Indija ni za vsakogar in da moram naslednjič na pot popolnoma sama. 

VIR: OnaPlus https://www.onaplus.si/vrnitev-v-indijo

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan  
foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan 

Slovenka v Indiji (6. del) Indijska poroka

Kastni sistem in dogovorjene poroke so v Indiji še vedno zelo močno prisotne in tudi sama sem potrebovala kar nekaj časa, da sem razumela in nekako sprejela ta družbena pravila, ki so pri tamkajšnjih prebivalcih tako močno zakoreninjena.

Največ težav s staro ureditvijo imajo mlajše generacije, vendar proti tradiciji nimajo nobene besede. Zaradi rastočega turizma so razpete med dva svetova, tistega bolj svobodnega, ki ga prinaša pridih zahoda, in strogo tradicionalnega. Starši otrokom tudi danes poiščejo primernega partnerja iz ugledne družine, in če nasprotujejo starševski izbiri, so lahko tudi izobčeni. Poroka v Indiji namreč pomeni mnogo več kot združitev dveh posameznikov. Poroka je združitev dveh družin, beseda staršev pa sveta. Se pa seveda sem in tja najdejo pogumni posamezniki, predvsem v večjih mestih, ki se vseeno odločijo kljubovati družini s poroko iz ljubezni. V vseh letih bivanja v Indiji sem slišala nešteto različnih zgodb, in bolj kot spreminjati se jih moraš kot zunanji opazovalec preprosto naučiti sprejeti.

O tradiciji pa nisem slišala le zgodbic. Med življenjem v tej deželi se mi je namreč uresničila tudi želja, da doživim pravo indijsko poroko. Ko me je družina znanca povabila na veliki dogodek, sem nemudoma sprejela priložnost, čeprav sem vedela, da bo pot do slavja trajala nekaj dni. Nič nenavadnega za Indijce, katerih država se razprostira na površini več kot treh milijonov kvadratnih kilometrov.

Gostitelji so nas pričakali v vasici v zvezni državi Bihar na vzhodu Indije, tik pod Nepalom. Na tem strogo muslimanskem območju večina vaščanov še nikoli ni videla svetlopolte ženske, tradicija pa je tam tako močno zakoreninjena, da večina otrok starševsko izbiro partnerja globoko spoštuje. Prispeli smo tik pred uradnim začetkom poročnega obreda. Na dvorišču ženina je bila okoli majhnega odra zbrana vsa družina. Umivali so ga z mlekom, ga oblačili v svečana oblačila, mu obuvali bele nogavice in svetleče bele čevlje. Medtem pa on, z mislimi povsem drugje, ni črhnil niti besedice. Nato mu je mati še zadnjič zašepetala nekaj v uho in že smo se skupaj kobacali v izrazito okrašene avtomobile. Spet sem imela srečo, saj so nama s francosko prijateljico dovolili, da se skupaj z moškimi ženinove družine odpraviva na nevestin dom. Odrasle ženske sorodnice po ženinovi strani tradicionalno sicer počakajo doma, da moški nevesto pripeljejo v novo prebivališče.

Ko se je sprevod le premaknil, smo se odpeljali na drugo stran vasi. Neskončno vroče je bilo, nama s prijateljico pa še toliko bolj, saj sva se v želji po spoštovanju tamkajšnje tradicije zakrili v dolga oblačila, obraz in lase pa pokrili s šalom. Na dvorišču nevestinega doma nas je pričakal podoben prizor. Spet majhen oder, okoli njega ženske, na njem pa nevesta. S sklonjeno glavo, brez izraza na obrazu. Ženske okoli nje so glasno pele, jo ličile, gladile in ji urejale lase, jo kitile z zlatom ... Ona pa še vedno nič. Sedla sem čisto zraven nje in čakala, da ujamem njej pogled, njena čustva. Ni jih bilo. Kasneje so mi razložili, da je takšna tradicija. Pred poroko nevesta ne sme kazati čustev, ne sme dvigniti pogleda, kaj šele se smejati. Tudi fotografiranje pred poroko ni dovoljeno, a mi je vseeno uspelo ukrasti nekaj njenih trenutkov.

Priprave na nevestinem domu so trajale dobrih nekaj ur. Treba je bilo namreč skleniti posel med družinama, medtem pa sta mladoporočenca ločeno stala vsak na svojem koncu dvorišča. On z moškimi obeh družin, globoko zatopljenimi v pogovor o predaji neveste, ona s svojo mamo, babico, tetami in sestričnami. Nekoliko kasneje je sledila še pojedina, a o prelomnem romantičnem trenutku, ko mladoporočenca dahneta usodni da, ni bilo ne duha ne sluha.

Ko je bil posel sklenjen, želodci pa polni, je napočil čas, da nevesta odpotuje v novi dom. Predstavljajte si deklico, ki gre prvič od staršev, nekam, kjer nikogar ne pozna, kjer se bo morala podrediti novi moževi družini, vstajati pred vsemi in moževi babici vsako jutro celo masirati noge. Od žalosti in joka je novopečena nevesta komaj hodila. Podpirale so jo mati, tete in sestrične, tresla pa se je kot šiba na vodi. Obraz je imela zakrit s tančico, izpod katere se je slišalo glasno ihtenje. Vse sem videla od blizu, nesrečno nevesto smo namreč v ženinovem avtomobilu peljali novemu domu naproti. Tam so jo sprejele ženinove sorodnice, jo peljale v poročno sobo, ki je pripravljena že čakala mladoporočenca. Nevesta bo v njej ostala nadaljnje tri dni.

Naslednji dan so mladoporočenko in novo žensko v vasi obiskovale vse sosede. Hodile so v njeno sobo, komentirale njen videz, ji dvigovale tančico, si jo ogledovale, celo navrgle, kako suha in koščena je. Vse to je nevesta sprejela s sklonjeno glavo, brez besed in izraza na obrazu. Ženinova mati je na koncu k ogledu neveste prepričala tudi mene. Dvignila ji je tančico in me v pričakovanju pogledala ter vprašala: »No, kakšna se ti zdi?« Moj bog, skoraj sem še sama zajokala in zbežala iz sobe. Pa sem le tiho odvrnila: »Lepa je, lepa.« Z očmi sem iskala njen pogled, a zaman. Nato me je ženinova mati še vprašala: »No, koliko ji boš stisnila v roko?« Kar zavrelo je v meni, eksplozija občutkov me je pognala iz sobe solznih oči in z ogromnim cmokom v grlu.

Tretji dan je sledila velika pojedina, ki jo je ženinova družina pripravila za celotno sorodstvo iz vasi. Ponoči so zaklali dve kravi, zgodaj zjutraj pa se je dvorišče spremenilo v veliko kuhinjo. Ko je bila pojedina za svojce nared, so v bližnji mošeji oznanili, da lahko vaščani pridejo po hrano. Oglasili so se, pretežno otroci. S skledami so prišli po riž, meso in ostale dobrote, ki jih je pripravila ženinova družina. Nevesta pa je medtem še vedno samevala v svoji novi sobi. Ni prišla med nas. Prosila sem prijatelje, ali lahko odidemo domov. Bilo je dovolj. Preveč. Popolnoma preveč.

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan

foto Erika Felicijan
VIR: OnaPlus https://www.onaplus.si/indijska-poroka

ponedeljek, 9. oktober 2017

Slovenka v Indiji (5. del) Torta sredi puščave

Ko potuješ v skupini, si kot ovca, ki sledi svojemu pastirju. Ni ti treba skrbeti za rezervacijo sobe, lokalnih prevozov, letalskih vozovnic. Nič ti ni treba. Samo slediš in sprejemaš. Celo sredi puščave, kamor smo se za tri dni odpravili s kamelami, so nas nekega večera nenadoma presenetil s skrinjo mrzlega piva. Pivo? Tudi to lahko dobiš tu?

V življenju me velikokrat spremlja sreča. Za to krivim tudi svoj priimek Felicijan, ki izvira iz italijanske besede za srečo felicita. Sreča je bila na moji strani tudi na tistem puščavskem safariju. Na kameljo dogodivščino smo se odpravili iz pravljičnega puščavskega mesteca Džaisalmer, ki leži sredi puščave Thar, znane tudi kot Velika indijska puščava in tvori naravno mejo med Indijo in Pakistanom. Džaisalmer je znan po čudoviti trdnjavi, ki se iz tal dviguje kot ogromen peščeni grad, prav zares pa je tudi v celoti zgrajena iz peščenca.


Po mestecu znotraj trdnjave se po ozkih kamnitih uličicah danes sprehajajo številni turisti, pred stoletji pa je bila utrdba pomembno oporišče in postajališče za kamelje karavane, ki so celo do Evrope prevažale začimbe, svilo in opij.

Tu sem praznovala svoj 25. rojstni dan. V puščavi, kjer smo se kotalili po sipinah kot majhni otroci, jezdili pa v spremstvu strašno simpatičnih kamelarjev, domačinov, ki so nenehno pešačili za nami. Sprva so se mi smilili, a kasneje sem spoznala, da jih to delo osrečuje in so povsem zadovoljni. S tovrstnim načinom preživetja ne služijo slabo. Vedno nasmejani in dobrovoljni so nam ob večerih pripovedovali o svojih puščavskih dogodivščinah, opisovali svoje družine in delili z nami življenjske zgodbe. Njihove naloge so bile skrbeti za kameljo druščino, zvečer postaviti prenočišče na prostem, zakuriti ogenj, poskrbeli pa so tudi za večerje in zajtrke. Presenetili so me celo s pravo rojstnodnevno torto. Še sanja se mi ne, kako jim je to uspelo sredi puščave, a kot pravijo, je v Indiji mogoče prav vse.

foto Erika Felicijan
Poleg kamelarjev so bile prijazne tudi kamele. Mene je na hrbtu nosila Julija, s katero sva se krasno razumeli. Na glasno riganje in uhajanje vetrov sem se hitro navadila, uspelo mi jo je celo spraviti v galop. Že drugi dan ježe pa sem padla z nje, saj se je pod njenim trebuhom natrgal pas sedla. Med drsenjem proti strmi sipini pod menoj sem začela glasno vpiti »Na pomoč!« in res je k meni nemudoma pridrvel najbližji kamelar. Namesto da bi filmsko padla v njegov objem, sem dokaj neromantično telebnila nanj in s svojo velikostjo (presegala sem ga tako v kilogramih kot tudi v centimetrih) še njega podrla na tla. Naval smeha, ki je sledil, je odzvanjal še nekaj dni.

foto Erika Felicijan
 Najlepši trenutki v puščavi pa so bili vedno tisti, ki sem jih preživela v stiku z domačini. Po treh dneh ježe so bile moje mišice vse boleče, zato sem se odpravila na masažo. Obiskala sem mlado maserko na domu, klepetali sva še ure in ure po tem, ko je že opravila svoje delo. Pripovedovala mi je o kastnem sistemu, pa dogovorjenih porokah in mladih generacijah, ki se tu in tam uprejo tradiciji. Preden sem se poslovila, je do mene stopila še njena hči. Deklica me je objela in mi v roke stisnila drobcen prstan. Še vedno ga hranim v posebni škatli zakladov. Spominja me, da si v Indiji povsod toplo dobrodošel, domačini pa te pogostijo ne glede na to, ali imajo kaj ponuditi ali ne.

VIR: http://www.onaplus.si/torta-sredi-puscave
INSTAGRAM: https://www.instagram.com/patsyinindia/

četrtek, 5. oktober 2017

Slovenka v Indiji (4. del) (Za)upati. In (do)živeti.

Vrnitev v turobno Ljubljano ni bila enostavna. Nazaj k stari in dolgočasni rutini. Spomnim se, kako sem se z avtobusom zjutraj vozila v službo, s slušalkami v ušesih, glasba Prema Joshue seveda. In po licih so mi skrivaj lile solze. V prsih sem čutila tesnobo.

Okoli mene ni bilo več nasmejanih obrazov, iskrivih oči. Ljudi, ki kljub temu da nimajo nič, uživajo življenje, kolikor se le da. Ljudi, ki niso obremenjeni z deset- in večurnim delavnikom ter zoprnim šefom. Okoli mene ni bilo barv, vse je bilo sivo, zavito v zoprno novembrsko ljubljansko meglo. Potovanje se mi je tako zelo zažrlo pod kožo, da sem se lahko z zaprtimi očmi spominjala vonjav tamkajšnjih ulic. Vonj bidija, ročno zvite cigarete. Slišala zvoke tuk-tuka, troblje avtomobilov. V mislih sem še vedno plesala z Romi, ki tam živijo v enostavnih šotorih. Moški igrajo na glasbila, ženske pa so plesalke in jim ni dovoljeno peti.

Ponese me nazaj, v dan, ko smo prvič prispeli v Puškar. V tem mestecu se je ravno takrat odvijal znani kamelji sejem, ki okolico preplavi s kamelami in njihovimi prodajalci. Vsepovsod je polno tržnic, kjer ponujajo okrasje za kamele, oblačila, lokalne restavracije se preselijo na prosto, izbirajo celo miss kamel, pa tudi, to sem izvedela kasneje, najlepšo miss belopoltih turistk, ki si nadene indijska tradicionalna in noro pisana oblačila.

foto Erika Felicijan

S popotniško skupino smo na sejmišče prišli zgodaj zjutraj še pred sončnim vzhodom. V mraku smo pili prvi chai, ki ga ponujajo na vsakem koraku. Z vzhajajočim soncem so se kmalu pričeli prebujati brkati domačini, oblečeni v belo, na glavah pa je skoraj vsak nosil turban drugačne barve. Tradicionalna radžastanska oblačila. Tako zelo posebna in čudovita. Nenavadni jutranji prizori na kamelji sejem v Puškarju kar vabijo fotografe. Nepozabne trenutke tam v objektiv lovijo profesionalci in ljubiteljski fotografi in tudi sama sem se takrat, pred 13 leti, spoprijateljila s to umetniško zvrstjo. S seboj sem imela majhen Canonov fotoaparat in se prvič spopadala z digitalno tehniko. Kar je bila velika sreča, saj bi z analognim posnela kilometre filma, doma pa obubožala, ko bi hotela razviti vse negative.

Po celodnevnem pohajkovanju na kameljem sejmu smo se tri dekleta ločila od skupine in nemudoma sta nas ogovorila dva brkata, mlada domačina. Namignila sta nam, da poleg kamel obstajajo še drugi zanimivi prizori, in nam predlagala obisk nasadov vrtnic ter ponudila, da nas odpeljeta tudi tja, kjer domujejo pravi pravcati radžastanski Romi. S Sanjo in Gordano smo se spogledale in brez pomisleka odvrnile, zakaj pa ne! Pozabile smo na priljubljena opozorila »Nikar se ne družite z domačini!« in se podale dogodivščini naproti.

foto Erika Felicijan

Vsi smo se nekako natovorili v manjši avtomobil in fanta sta nas res odpeljala do vrtničnih nasadov, kjer je bil vonj nepopisno močan in poseben. V okolici Puškarja namreč vrtnice in ostalo cvetje gojijo za potrebe obredov ob jezeru in v bližnjih templjih. Odeti v dišeče cvetove vrtnic smo na koncu prispeli še do romskega naselja. Nasmihale so se nam ženske snežno belih zob, medtem, ko so moški že igrali na bobne in posebna trobila. Posedli so nas na tla in naenkrat se je okrog nas zbrala cela romska vas, pred našimi očmi pa so zaplesala tri prelepa dekleta, ki so se v ritmu glasbe vrtela in vrtela. Izvajale so tradicionalni radžastanski folklorni ples kalbeliya, ki izhaja iz puščave Thar. Glavna ženska iz vasi je na koncu za nastop želela prispevek, ko smo zbrale pogum, pa smo se plesalkam med vrtenjem v krogu pridružile še same. Oh, kako smešno smo se počutile. Me, velikanke, v primerjavi z njimi. Dan se je zaključil s smehom, domačina pa sta držala besedo in nas varno odpeljala nazaj do hotela. Konec dober, vse dobro. Zaupale smo srcu in doživele nekaj nepozabnega.

foto Erika Felicijan

VIR: http://www.onaplus.si/za-upati-in-do-ziveti
INSTAGRAM: https://www.instagram.com/patsyinindia/