Vonj po spominčicah ...

Obožujem dež, četudi me ujame na kolesu (včeraj recimo). Ni lepšega občutka, ko narava "pljuva" po tebi, ti pa se samo smejiš in se ji ne upiraš... No, ni ravno tako idilično, ker znajo odpovedati zavore, čebelica Fani se prične pritoževati, da se jih skupaj lepijo krila. In Žirafa. Ta je res nekaj posebnega. Svoj vrat steguje naokoli, vohlja za cvetlicami in z dolgim jezikom lovi dežne kaplje (sem in tja pa si drzne oblizniti kakega mimoidočega). Si predstavljate to podobo na cesti? Razmočena Patsy z obrazom kot panda (beri razmazana maskara), tečna Fani in "malce" posebna Žirafa, ki vsake toliko ne ve kam s svojo 5 nogo. Vam rečem, nam nikoli ni dolgčas.

Skoraj vsak dan se s kolesom (vse 3) peljemo skozi ljubljansko tržnico. Obvezno mimo cvetlic, ker drugače Žirafe ne prepričam, da spravi svojo 5to nogo nazaj v košaro in preneha z nepotrebnim zaviranjem. In vsak teden si vse 3 privoščimo največji možen šopek cvetlic kar je mogoče. Trenutno se kopamo v dišečem oblaku prečudovitih potonik, ki se jih ne moreš nagledati. Če zaprem oči, me njihov vonj popelje daleč nazaj k svoji babici, ki je imela resnično pravljičen vrt. In največje veselje je bilo, ko sem se lahko izgubila med vsemi njenimi cvetlicami in poskrbela, da je bila najina miza vedno cvetlična. In na tistem vrtu so bile tudi njene dragocene Potonike. Dišeče in drhteče cvetlične glave, ki so mi vedno pokimale v pozdrav....
Takrat se mi je zdelo, da pot s Fičkotom do Vojnika traja celo večnost. So pa to bila definitivno najlepša poletja v mojem življenju.
Čemu taka nostalgija zadnje čase?
Vremena ne morem kriviti. Žirafe in Fani tudi ne.
Očitno že mora biti tako...

ps: Naj omenim, da babičina Potonika še vedno živi. Dedek je namreč že dolgo let nazaj njeno korenino po pošti poslal moji mami, ki jo je zasadila v našem domačem vrtu ...