Slovenka v Indiji (4. del) (Za)upati. In (do)živeti.

Vrnitev v turobno Ljubljano ni bila enostavna. Nazaj k stari in dolgočasni rutini. Spomnim se, kako sem se z avtobusom zjutraj vozila v službo, s slušalkami v ušesih, glasba Prema Joshue seveda. In po licih so mi skrivaj lile solze. V prsih sem čutila tesnobo.

Okoli mene ni bilo več nasmejanih obrazov, iskrivih oči. Ljudi, ki kljub temu da nimajo nič, uživajo življenje, kolikor se le da. Ljudi, ki niso obremenjeni z deset- in večurnim delavnikom ter zoprnim šefom. Okoli mene ni bilo barv, vse je bilo sivo, zavito v zoprno novembrsko ljubljansko meglo. Potovanje se mi je tako zelo zažrlo pod kožo, da sem se lahko z zaprtimi očmi spominjala vonjav tamkajšnjih ulic. Vonj bidija, ročno zvite cigarete. Slišala zvoke tuk-tuka, troblje avtomobilov. V mislih sem še vedno plesala z Romi, ki tam živijo v enostavnih šotorih. Moški igrajo na glasbila, ženske pa so plesalke in jim ni dovoljeno peti.

Ponese me nazaj, v dan, ko smo prvič prispeli v Puškar. V tem mestecu se je ravno takrat odvijal znani kamelji sejem, ki okolico preplavi s kamelami in njihovimi prodajalci. Vsepovsod je polno tržnic, kjer ponujajo okrasje za kamele, oblačila, lokalne restavracije se preselijo na prosto, izbirajo celo miss kamel, pa tudi, to sem izvedela kasneje, najlepšo miss belopoltih turistk, ki si nadene indijska tradicionalna in noro pisana oblačila.

foto Erika Felicijan

S popotniško skupino smo na sejmišče prišli zgodaj zjutraj še pred sončnim vzhodom. V mraku smo pili prvi chai, ki ga ponujajo na vsakem koraku. Z vzhajajočim soncem so se kmalu pričeli prebujati brkati domačini, oblečeni v belo, na glavah pa je skoraj vsak nosil turban drugačne barve. Tradicionalna radžastanska oblačila. Tako zelo posebna in čudovita. Nenavadni jutranji prizori na kamelji sejem v Puškarju kar vabijo fotografe. Nepozabne trenutke tam v objektiv lovijo profesionalci in ljubiteljski fotografi in tudi sama sem se takrat, pred 13 leti, spoprijateljila s to umetniško zvrstjo. S seboj sem imela majhen Canonov fotoaparat in se prvič spopadala z digitalno tehniko. Kar je bila velika sreča, saj bi z analognim posnela kilometre filma, doma pa obubožala, ko bi hotela razviti vse negative.

Po celodnevnem pohajkovanju na kameljem sejmu smo se tri dekleta ločila od skupine in nemudoma sta nas ogovorila dva brkata, mlada domačina. Namignila sta nam, da poleg kamel obstajajo še drugi zanimivi prizori, in nam predlagala obisk nasadov vrtnic ter ponudila, da nas odpeljeta tudi tja, kjer domujejo pravi pravcati radžastanski Romi. S Sanjo in Gordano smo se spogledale in brez pomisleka odvrnile, zakaj pa ne! Pozabile smo na priljubljena opozorila »Nikar se ne družite z domačini!« in se podale dogodivščini naproti.

foto Erika Felicijan

Vsi smo se nekako natovorili v manjši avtomobil in fanta sta nas res odpeljala do vrtničnih nasadov, kjer je bil vonj nepopisno močan in poseben. V okolici Puškarja namreč vrtnice in ostalo cvetje gojijo za potrebe obredov ob jezeru in v bližnjih templjih. Odeti v dišeče cvetove vrtnic smo na koncu prispeli še do romskega naselja. Nasmihale so se nam ženske snežno belih zob, medtem, ko so moški že igrali na bobne in posebna trobila. Posedli so nas na tla in naenkrat se je okrog nas zbrala cela romska vas, pred našimi očmi pa so zaplesala tri prelepa dekleta, ki so se v ritmu glasbe vrtela in vrtela. Izvajale so tradicionalni radžastanski folklorni ples kalbeliya, ki izhaja iz puščave Thar. Glavna ženska iz vasi je na koncu za nastop želela prispevek, ko smo zbrale pogum, pa smo se plesalkam med vrtenjem v krogu pridružile še same. Oh, kako smešno smo se počutile. Me, velikanke, v primerjavi z njimi. Dan se je zaključil s smehom, domačina pa sta držala besedo in nas varno odpeljala nazaj do hotela. Konec dober, vse dobro. Zaupale smo srcu in doživele nekaj nepozabnega.

foto Erika Felicijan

VIR: http://www.onaplus.si/za-upati-in-do-ziveti
INSTAGRAM: https://www.instagram.com/patsyinindia/

Slovenka v Indiji (3. del) Ljubiš. Ali zbežiš.

Za Indijo pravijo takole. Obstajata samo dve možnosti. Lahko jo zasovražiš in zbežiš stran. Lahko pa se vanjo zaljubiš in je nikoli ne zapustiš. Pravzaprav te Indija ne izpusti iz svojih rok. Tako je bilo z menoj.

To potovanje me je zapečatilo za vedno. Nisem videla umazanije. Sedeti na tleh sredi železniške postaje, obdan z domačini, mi ni bilo tuje. Umivanje zob čakajoč na vlak in spet obdan z mnogo radovednimi očmi prav tako ne. Stiskanje na prepolnem avtobusu na več stokilometrski vožnji tudi ne. Opazovanje gorečega trupla v Varanasiju me ni šokiralo. Pok lobanje, pravijo, da takrat duša zapusti telo, saje, ki so padale na moje telo. Nič me ni pretreslo. Vse mi je bilo tako .... domače. Naravno. Pristno. Pomirjena in hvaležna sem se počutila, da sem poslušala svoj notranji klic in šla. Še sanjalo se mi ni, kako bo ta pot spremenila moje življenje. Kako bi le vedela.

foto Erika Felicijan

Že po nekaj dneh prvega potovanja sem svoj nahrbtnik napolnila z najrazličnejšimi dišečimi paličicami, svilenimi rutami, srebrnino, ki je tam res smešno poceni. Z rikšami smo se odpeljali na železniško postajo in se vkrcali v spalnik drugega razreda. Z njim smo prepotovali lepo število kilometrov in v njem preživeli kar nekaj dni in noči. Postal je naš dom in stik s čudovito Indijo, ki živi vzdolž prog in na železniških postajah.

V manj kot treh tednih sem pomočila palec na nogi v sveto reko Ganges, se dotaknila največjega spomenika posvečenega ljubezni, Tadž Mahal, se kot otrok kotalila po sipinah puščave Thar, spala v najlepšem hotelu pod milijardami zvezd in galopirala s kamelo. Ob svetem jezeru, ki naj bi nastalo, ko je bog Brahma letel nad Puškarjem in iz rok spustil lotosov cvet, sem se pustila posvetiti brahminu (duhovniku). Danes pa tukaj tudi dejansko živim. Z možem Indijcem in najinim malim princem.

foto Erika Felicijan

Mati Indija mi je pokazala, kaj je svoboda. Kaj pomeni imeti nič in s tem nič preživeti na cesti. Pokazala mi je iskrice v očeh ljudi, ki nimajo materialne lastnine. Imajo pa polno dušo. In zaupanje v življenje, ki jih vodi. Pokazala mi je, kaj pomeni imeti sočutje. Verjamem tudi, da me je spremenila. Do neke mere. In ne, nikakršnega kulturnega šoka tam nisem doživela . Obratno. Razletela sem se, ko sem se vrnila nazaj v megleno Ljubljano. Nekaj dni nisem zapustila stanovanja. Prižigala sem dišeče paličice, zavrtela ploščo Prem Joshua Shiva Moon in jokala. Jokala od sreče, da sem Indijo doživela. Od žalosti, ker nisem bila več tam. Ampak globoko v sebi sem vedela, da zgodbe o Indiji zame še ni bilo konec. Bila je šele začetek nečesa novega, (ne)poznanega.

VIR: http://www.onaplus.si/ljubis-ali-zbezis

INSTAGRAM: https://www.instagram.com/patsyinindia/